lej, ker se pišem napotnik, ti lahko iz osebne izkušnje povem, da se naponiki počutimo tako, kot da bi bil dr. fig (ta vzdevek zaenkrat še pripada francetu prešernu, ampak glede na to, kako doktorski vrhunsko je vojnovićev tamau napisal svoj tretji roman, figa, bi pravica do nošnje tega vzdevka kaj kmalu lahko prišla pred kakšno literarnozgodovinsko arbitražo) svoj komad ko brez miru okrog divjam napisal prav za nas, premanentne na-potnike … napotniki staropartizansko domislico kumi smo pršli, pa smo že tle uporabljamo na dnevni bazi, in zdaj jo lahko implemeniramo tudi v temle zapisu: kumi smo pršli na ilirsko, pa smo že tle:

ta tle vidim, če dvignem pogled iznad svojega part time šporherta

(ja, lubči, indukcija je, to pa zato, ker tle zmer tok pihlja, da plinc za zavretje kible vode za pašto potrebuje približno 2 uri in tričetrt) … in ta tle je tle, kjer smo v tem cajtu že šesto leto … vse je isto, kot je bilo, le da se kafiču, ki mi zjutraj skoz mašino spusti ekspresno kofe (in kjer zdajle uz gemišt in srčno bolečino enga mačodalmatina na zvočniku na tablico kucam, kar ti bereš) ne reče več jazina, ampak izola, pardon, isola … sicer pa – ko pogledam na levo vidim tole:

ko pogledam na desno pa tole:

manjši šotor je malo vegast, ker ga je najstnik malo vegasto postavil, ta velik pa zato, ker je že star in betežen (kot njega ptostavljalec, kaj čmo) … skratka, v kempinskem smo, zatorej gospe na pijaci zelenjavo povežejo z zlatim trakom

in zato kruhovinci mahune, file in krunpire serviramo na talarjih konceptualno propisne boje:

bottom line: verano azul je, končno! no, bo pa tudi jubilejna objava, kmali; bodi pozoren! 🙂