tekmovalcem med pripravami prijavnih obrazcev za gastronomsko tekmo leta sicer ne bi rad zbijal koncentracije, po drugi strani pa je tudi res, da vseh ostalih z rednim letnim pregledom svojih krušnovinskih topov ne morem pustiti čakati v nedogled … zatorej odpihujem prah s spominskih celic in zdaj že običajnih pet kategorij polnim s sledečo vrhunsko robo:
top jed v restavraciji: pravzaprav je bilo pri mojmirju šiftarju v restavraciji skipass v kranjski gori, ki je za mladinino konzumacijo prišla na vrsto čisto na začetku lanskega leta na mizo postavljenih kar nekaj super domiselnih in lepo izpeljanih jedi, a najbolj so mi v spominu ostali mehki, tanki trakci sipe, osveženi z dimljenim jogurtom in oslajeni z omako iz suhih marelic … če dobro pomislim, se mi arome še zdajle svaljkajo po mehkem nebu, za vse ostale pa je tu fotomaterial:
top recept iz kruha in vina: vsako leto ista pesem: več teka, kar sem skuhal, bi moral popisat in potem bi na koncu leta imel pri pregledovanju še slajše skrbi, kot jih imam letos, ko pa je vendarle favorit precej jasen – milefolje zelena omleta omleta s kremastim kozjim sirom je frajerska na fotki, izjemna v gobcu, predvsem pa zelo izi-pizi za narihtat … če iščeš idejo za enega od vikend brunchev – tukaj je!
top vino/napitek: najprej sva se pri danilotu navdušila nad sistemo coravin, s pomočjo katerega lahko na kozarce točijo tudi hudo dobra, posebna, raritetna in draga vina; potem je pa za prednovoletni družinski festen dedo na led dal tole flašo:
in hu em aj to sej, da tole ni bila by faaaar najbolj spektakularna flaša lanskega leta??!!! … krasen je, chateau d’yquem 2003 (dedo je pa tud karakter, da ga ni sam srebnil, ane?)
top gastro doživljaj: najboljše gastronomsko doživetje je bilo v selu pri kobaridu … z urošem abramom sva se tja za posebno poletno mladinino izdajo intervjujev peljala pogovarjat z ano roš … večerja, ki nama jo je skuhala je bila seveda krasna in super in vse; ampak še bolj kot to pa je bila fajn iskriva, glasna, anekdot, znanja in resega razmisleka in premisleka polna debata … to, da je ana v svetovni špici, res ni naključje – dobro ve, kaj dela in stvari dela zelo prav … much respect!
top food-related: kdo bi si mislil, da bo na hitro spisan (že res, da konstruktiven in informativen) rant o čezturističnih jamračih na rahlo dremajočem blogu dvignil toliko prahu in zgeneriral toliko obiska: zapis druga ljubljana je s 6.624 ogledi in 63 komentarji postal najbolj gledana in konetirana vsebina na kruhinvono.com vseh cajtov … verjetno je to zaradi avtorjevega avtoportreta pod cankarjevo plato 🙂 …
in zdej me seveda matra firbec: kaj in kje si pa ti dobrega jedel, skuhal, pil? napiši tu spodaj!
kruh & vino 
Oh, kdaj (=v preteklem, mimodrvečem letu, ki mi je dobesedno za spomin pustilo nekaj sivih las :-), a je bilo drugače super) sem zamudila recept za zeleno omleto? Bo treba poskusiti!
Lani sem … sva vsa športna znižala t.i. hitre ogljikove hidrate v prehrani in povečala dozo beljakovin in maščob (poleg že od nekdaj ogromne količine zaužite zelenjave). Rezultati niso slabi, še posebej izstopa dejstvo, da rabiva novo garderobo, vendar pa je najmočnejša sprememba nastala pri jedeh, ki sva jih kuhala: raznorazne “impromptu” kombinacije zelenjave iz litoželezne ameriške ponvi z dodatkom mlečnih izdelkov in oreškov so fajn vsakdanja hrana. Najbolj pa me je navdušil “vegetarijanski zrezek” ob koncu leta: ročno sesekljani mešani oreški, nastrgan parmezan, okrogli modelčki, v pečico, da zlato porumeni (20 minut?), zraven holandska omaka – čudovita zadeva (https://alcessa.wordpress.com/2018/01/01/december-food-orgies-foto-orgy-enjoy/p1000056/). Pa kar neki gruzijska vinčka vpije 🙂
Kakor koli, vse najboljše v novem letu, veselim se novih zapisov in prisegam boljšo pozornost 🙂
(če se je komentar objavil 2-krat, mogoče enga zbrišeš? Thx :-))
zmanjševanje cukra podpiram, opozarjam le, da mora vsaj malo kruha ostat v prehrani – saj veš, kaj piše v glavi: kruh & vino – brez tega ne gre! 🙂
Lansko leto posebno v mnogočem, seveda na prvem mestu novorojeni potomec – haha, pomemben datum četrti julij 😉 Nosečnost je močno omejila moje kulinarično raziskovanje, pa vseeno, po vrsti:
Domač teren: kavarna SEM, dobro vzdušje in kava, srprajz, dobre palačinke. Sato Bento, res odličen ramen, ki me po memory lanu pelje v Osako, v eno majhno ramen delavnico. Pa ful ma fajn suši!
Ponosna na svoj panettone, letos ga je Winston (kvas) sproduciral že četrto sezono zapored, ampak se mi zdi, da je šele zdej zares ratu. Tri dni vzhaja, en haufnk masla in jajc ma noter, ampak če mojster Iginio pravi tako, mora tako to biti.
Kulinarični presežek: Apulija (Bari, Polignano); novoletno nažiranje tam dobi nju level pomen, čisto vse je bilo odlično, od rib, fokače (legendarni Forno Fiore v Bariju je zakon), domačih pancerotov s paradižnikovo omako in mocarelo, slanih tort z artičokami, da o sirih ne govorim, burrata je da dol padeš, stračatela tudi, probala morske panine v Pescherii v Polignanu, splača se it tja (eno postojanko imajo tudi v Milanu, tista še ni sprobana, so pa po pripovedovanju cene bolj milanske).
Lanski nosečniški cravingi: tona rimskih cornettov s čokolado, ne tistih odmrznjenih, ampak tistih, k jih kupiš po 11. uri zvečer pri Indijcu v gastronomii, za katero upaš, da je ne bo sanitarna vsak čas zaprla (pravzapav, da tja sanitarne nikoli ne bo), in od koder se vsak večer širi omamen vonj po kvašenem testu. Miljarda kalorij, že samo, ko stopiš noter, ampak pustimo to 🙂
Presežek v Rimu (domači kraj moje boljše polovice): Tavernaccia da Bruno; gajstna rimska hrana, ne tako kot pri Betto&Mary, ko so mi pred par leti na zelo svoj način pokazal, kako neka jed zgleda (enostavno so vzel krožnik s sosednje mize in mi ga pokazal, pri čemer so se smejal vsi po vrsti, razen tale zapis pišočega mitelevropskega bitja, ki je bilo samo začudeno): pri Brunotu so malo bolj na nivoju, kuhajo klasik rimske jedi minus ocvrte predjedi, imajo pa zato res odlične sladice. Brusketa s špehom in medom je za prste polizat. Kaj čmo, rimska hrana ni ne za vegetarijance, ne za dietneže.
Pistacijev sladoled pri Fassiju, tud decembra paše.
Letos bomo raziskovali v troje, komaj čakam!
Srečno 2018 :), veselim se novih zapisov!
Saša
Pozabila na Edota v Trstu oziroma na Antico spazzacamino: kuhajo vse, kar dotični dan svežega ulovi ribič, odlično. Malce poseben lokal, kjer občasno uloviš tudi kakšen koncert ali literarni večer. Super vzdušje in odlična hrana! Tudi cene normalne, kar je prava posebnost, glede na to, da so lokal lansko leto predstavili v oddaji “4 ristoranti” (za servis – blazno so počasni – in za organizacijo niso dobili nekih blazno visokih ocen, za kakovost hrane pa najvišje).
wau – vse to in še wuotrok! 🙂 … hvala za izčrpno poročilo, tale tržaški edo je dober namig, južnejši taljani pa tudi, ko bo spet cajt, da se odpravimo tja dol! … srečno!
Antico spazzacamino prej rezervirajte… mi smo bili nazadnje sredi tedna, na kosilu, je bilo polno in vse rezervirano, komaj smo dobili prostor. Dober tek!