domača re-kreacija: k. floyd

a veš, kdaj si star? … no, jaz vem: ko si hočeš zarolat en tak frajerski downtempo mix, ki sta ga za kultno serialko dj kicks narihtala dunajska carja kruder & dorfmaister, pa ti eplmjuzik al kaj je že un jebac za musko rolat pove, da je to izšlo leta 1997, ti se pa prvega sluhanje plate spomniš, kot da je bilo prejšnji mesec … no, mogoče si star tudi, ko začneš razglabljati o tem, kdaj si star; dokler nisi star, ti razmišljanje o tem, kdaj si star itak ne pride na plan … vsekakor pa si star, ko folku okoli sebe razlagaš, kakšen kralj je bil keith floyd, pa nihče ne ve, kdo to je … zatorej tudi zato, da najjači in najbolj divji tv kuhar ne bo šel v pozabo v reviji dolce vita pišem o njem … never forget!

Televizijski prvak.

Delal je v času, ko se je s kavča gledalo v katodne cevi, mobilni telefoni ter internet pa so bili bolj ali manj futuristična vizija. A kljub temu je bil bolj sodoben, iskriv in igriv kot 99% današnjih medijskih kuharjev: Keith Floyd.

Ko se je v programski shemi mojega ponudnika televizijskih vsebin pred nekaj leti pojavilo programsko mesto s štiriindvajseturnim predvajanjem takšne in drugačne kuharije, sem bil silno dobro volje. Končno se ve, kaj se bo takole ob praznih večerih (ko, recimo, ni lige prvakov) gledalo namesto siceršnjega brezplodnega klikanja po kanalih gor in dol in tako naprej (in nazaj), dokler glava ne omahne. Pa se je vse skupaj izkazalo za precejšen dolgcjat.

Če odštejemo razne karpatsko-rodopske, osmanske in nizozemske televizijske kuhače, ki relativno razgledanemu in prakticirajočemu ljubiteljskemu kuharju težko ponudijo kakšno novo uporabnost (razen če koga kot kurioziteta zanima, kako srbski lako-može-svako blefer iz debelih kajl krompirja v ponvi pripravi kao zdrav čips, ki potem v resnici izgleda bolj kot ponesrečen bastard med restancem in friko), smo gledalci dobili še za prgišče zdaj res že generičnega in v vedno isti produkcijski in konceptualni obrazec zaciklanega Jamieja Oliverja, nekaj v njegovem nespoštljivem psovalskem lajanju še bolj zeh-zeh Gordona Ramsaya ter že nekajkrat kje drugje videne prve sezone Bourdainovih No Reservations.

Oba tipa oddaj sta se v programu našla zato, ker sta poceni: stara Jamie-Gordon-Anthony-&co. roba se na trgu avtorskih pravic verjetno prodaja poceni, zgraditi generično studijsko kuhinjo, v kateri si kuhalnice podajajo rad-bi-bil-tv-zvezdnik kuharji pa tudi ne more biti zelo drago. Sploh, ker aspirirajočemu kuharju z obljubo o širšem dosegu publike zaradi predvajanja njegove oddaje po celotni regiji elegantno znižaš honorar.

Seveda so to, da so sodobni televizijski kuharji bolj ali manj dolgočasni, opazili tudi producenti. Rešitev je bila na dlani: stvari bomo naredili bolj zanimive tako, da bodo televizjski kuharji postali gladiatorji. Izmislili si bomo celo plejado napol resničnostnih formatov, v katerih bodo ljubiteljski (ali pač še neznani (pol)profesionalni kuharji) pod časovnim, količinskim, sestavinskim in še kakšnim pritiskom morali rešiti čimveč bolj ali manj nemogočih nalog: v pol ure from scratch skuhaj lonec jote z zavezanimi očmi; iz dveh kil krompirja pripravi štirihodni meni za štiri osebe in pri tem uporabi vsaj štiri različne tehnike; postavi se na glavo, z levo roko očisti in nastrgaj sedem gomoljik, z desno iz pol kile masla navaljaj laminirano masleno testo, z usti pa izmenično mešaj piščančjo osnovo in v originalu recitiraj Bocusov recept za juho VBG, ki jo pripravljaš. Pa take fore. Za nameček te bodo po opravljenih nalogah presojali, kritizirali in se ti posmehovali pametnjakoviški celebrity kuharji – torej tisti, ki so si svojim kuhanjem že ustvarili dovolj veliko ime, da se jim ni treba pogajati za slavo v reality showih.

Kuhati na televiziji je zelo zahtevna reč. Verjemi mi, ker sem been there, done that. Kot zelo suveren in izkušen radijski gobec in gledališki improvizator, ki mu ni težko ob vklopljenih mikrofonih in kamerah razpredati v to in ono smer, ter kot relativno natreniran ljubiteljski kuhar, sem med snemanjem televizijske oddaje Desetka, ugotovil kako hudo zbran moraš biti, da vzporedno mehanicistično vodiš roke pri rezanju, sekljanju, mešanju obenem pa skušaš iz ust spravljati misli, ki naj bi imele vsaj rep in glavo, če že niso tudi jezikovno bravurozne in duhovite. Pri tem ne smeš pozabiti na kamero in vzpostavljanje očesnega stika z gledalci. Naporen šiht, po katerem – če ga kdaj izkusiš – ti je jasno, zakaj je le malo televizijskih kuharjev res dobrih, zanimivih in vrednih ogleda. Pa smo z vsem skupaj postavili šele tehnično-higienski minimum. Če hočeš biti res dober televizijski kuhar, potem moraš nujno posedovati še telegeničnost, predvsem pa karizmo. In če hočeš biti legenda televizijske kuharije, potem moraš biti Keith Floyd. To, kar je ta – kot je trdil sam zase povprečen kuhar s kar nekaj propadlimi gostinskimi poskusi za sabo – lik v osemdesetih letih v serija oddaj Floyd On … naredil iz televizijske kuharije, je namreč nepozabno in tale članek bi v reviji Dolce Vita lahko uvrstili tudi v rubriko O-kult-no. Keithu Floydu lahko pripišemo zasluge za vsaj dve stvari. Najprej je v kuharijo uvedel koncept zabave kot antipod seriozni, tehnicistični, do grama in stopinje natančni znanosti, potem pa je vse skupaj iz sterilnega studijskega okolje zvlekel ven, na plano. In to ne le v kakšen ljubek angleški park, ampak marsikam drugam – med drugim na resno gugajočo se barkačo (ki jo je med kuho skoraj zažgal), med noje v afriški savani (ki so med pripravo golaža iz nojevega mesa lezli vedno bližje, ga na koncu izrinili in kljuvajoče demolirali celotno sceno), prav tam pa je v razbeljeni peči parne lokomotive muzejskega vlaka na lopati za premog tudi ocvrl nekaj rezin slanine in par jajc. Keith je bil nastopaški natural, če je bilo treba, je kar malo pošolal in okaral kamermana (s katerim je nasploh rad sproščeno komuniciral in to kar nekaj let preden je to na MTV-ju postalo zaščitni znak belgijskega VJ-ja Raya Cokesa), a po drugi strani je mirno in dostojanstveno ter povsem natančno prevedel precej eksplicitno in razburjeno pranje glave (“tega nihče v Baskiji ne bi pripravil tako; paprike so surove, čebule je premalo, stvar je popolnoma neslana in neužitna”), ki ga je bil deležen od neke francoske madam, ko je vpričo nje skušal pripraviti piperade. V Keithovih oddajah je bilo ogromno rokenrola in brutalne, politično nekorektne iskrenosti: če se je le dalo, je v jed prilil vsaj brizg vina, še ljubši pa mu je bil termin one big bottle of red wine (kozarec za v jed, ostalo za kuharja), iz oddaj ni izrezoval niti svojih felerjev (ko, recimo sredi priprave jetrnih žličnikov ne ve, kako naprej, in v veliki hotelski kuhinji proseče išče koga, ki bi mu pomagal) niti kajenja cigaret in namigovanj, da njegov producent snifa koko. Česa v Keithovih oddajah ni bilo? Food stylinga, vnaprej napisanih gagov, vrhunske osvetlitve, seksi bližnjih posnetkov hrane, idej serviranja, natančnih receptov, pridiganja o lokalnem izvoru sestavin in/ali nizki vsebnosti aktualnih, s strani nutricistov razglašenih prehranskih hudobij, predvsem pa ni bilo dolgcajta.

Oddaje Keitha Floyda dandanes sploh ne bi mogle nastati. Medijska mašinerija ni nič drugega kot 50 odtenkov sive ziheraškosti, preračunljivosti, sredinskosti in popeglanosti. To, kar bi moralo biti fun, je postalo dolgočasno štepanje foodpornovskih shotov in oh-my-god-that’s-so-good! vzdihovanj. In ko gledaš in poslušaš vso to prefabricirano aktualno produkcijo kuharskih podob in jih primerjaš s Keithovimi klipi, ki so ohranjeni na YouTubeu, ti hitro postane jasno, da smo nekaj močno zajebali. Iz medijske kuharije, ki jo Keith Floyd iz tehnicističnega profi dolgčasa vzpostavil kot dejanje sproščenosti, zajebancije in zabave za familijo in prijatelje, v kateri so dovoljeni tudi flopi in napake, s(m)o naredili dolgočasen, kvazi perfekcionističen beauty contest, ki ga v socialnih omrežjih od zore do mraka in od mraka do dne podpisujemo z glupim heštegom #omnomnom. Oprosti, Keith, (z)grešili smo!

floyd - foto

Losos v vlečenem testu in pomarančna solata

Keithova kuharija je popisana izšla tudi v številnih knjigah. Jasno, da je vsaki televizijski seriji sledila tudi pripadajoča knjiga, v kateri so bili sicer na televiziji še kar kaotični recepti malo bolj natančno zapisani in tako lažje ponovljivi doma. Poleg tega so potem izhajale še številne zbirke tematsko urejenih Floydovih receptov. Pričujoča rekreacijska recepta sta iz knjiga A Splash And A Dash, ki si – kot sporoča že naslov – ne daje kaj veliko opravka z natančno navedbo količin in preciznosti merskih enot. Recepti so zapisani preprosto, marsikateri med njimi je starošolski, a najdejo se tudi čisto Ottolenghijevske sodobne lahkotnice. Tale reč je simpl hitra večerja, ravno za tale čas, ko so pomaranče še dovolj sočne in dobre.

za lososove pakete:

  • štirje približno enako veliki in debeli lososovi fileji (izrezani iz sredine), brez kože
  • pol limone
  • pest rozin
  • nekaj lističev mete
  • vsaj štirje listi vlečenega testa (kore)
  • sol
  • poper
  • pol zavoja masla

za omako:

  • za lešnik masla
  • žlica moke
  • kozarec pastisa
  • nekaj lističev mete
  • dva rumenjaka

za solato:

  • štiri velike pomaranče
  • pest suhih marelic
  • pest datljev
  • pest lešnikov
  • dve žlici medu
  • cimetova palčka
  • pet klinčkov
  • dva zvezdasta janeža
  • nekaj stebelc mete

Posoli in poporaj vse štiri lososove fileje. Na dva nato natresi rozine, te prekrij s tankimi rezinami limone, nanje deni lističe mete povrh vsega pa malo masla. Čez deni drugi file, da nastane nekakšen sendvič.

List vlečenega testa dobro premaži s stopljenim maslom in vanj previdno in lepo zavij prvi lososov sendvič. Premaži drugi list testa in prvi paket zavij še v en list. Ponovi še z drugim lososovim sendvičem, nato pa oba paketa še enkrat dobro premaži z maslom, ju deni na pekač in za četrt ure postavi v na 220 stopinj segreto pečico.

Medtem narihtaj omako: segrej maslo, ga potresi z moko in nekaj minut praži na majhnem ognju (delaš svetli roux). Prilij pastis in mešaj, da nastane gladka omaka. Reč odmakni z ognja in počakaj, da se nekoliko pohladi. Nato vmešaj rumenjaka, da se omaka zgosti, čisto na koncu pa dodaj še sesekljano meto ter omako posoli in popopraj.

Lososove pakete postrežeš tako, da na krožnik naliješ omako in nanjo položiš paket.

Za solato v posodo nalij četr litra vode, vanjo deni med, cimet, klinčke in zvezdasti janež. Premešaj, zavri in kuhlja, dokler se reč malo ne zgosti. Nato jo odstavi, precedi in ohladi.

Pomaranče z ostrim nožičem olupi in nareži na krhlje, ki bodo brez kože. Marelice prereži na polovice, datlje pa razkoščiči in grobo nasekljaj.

V skledi zmešaj pomaranče, marelice, datlje in lešnike ter dobro premešaj. Prelij s polivko, dodaj narezano svežo meto in še enkrat dobro premešaj. Naj tekne!

 

One thought on “domača re-kreacija: k. floyd

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s