v dolgih letih bloženja na temle spletnem naslovu se je kuhalo, pisalo, fotkalo in debatiralo o marsičem gastronomskem, a najbolj oblegan, ogledovan, komentiran, razburjajoč, duhove deleč zapis se v resnici sploh ne ukvarja s hrano, ampak z ognjeno bitko plinašev proti indukcionistom, ki se je na tem polju odvijala pred skoraj sedmimi leti … ker svojih stališč odsihmal nisem radikalno spreminjal (z izjemo priznanja, da se indukcija obnese za kuho v vetrovnih kempinskih), te debate niti ne želim obnavljati, ampak v bolj spravnem duhu vstopam na še en opasan kuharski teren – sataraš …

bezbrojne različice te sezonske stalnice na slovenskih (pa i šire) mizah imajo skupno pravzaprav samo ime, vse ostalo je pogojeno z večgeneracijskimi družinskimi izročili, personalnimi preferencami, brezprizivnimi zapovedmi in trmastim vztrajanjem na okopih tega, kaj je pravi sataraš … vem za panonskega frika, ki oboli ob ideji, da bi se sataraš začel s praženjem na olivnem olju; pri določanju razmerij med čebulo, papriko in paradajzom (če sploh vse to sodi vanj) se lahko vname prav tako oštra debata kot o velikosti koščkov zelenjave ali o tem, ali se, če vključiš še bučke, reč sploh še lahko imenuje sataraš … kaj šele se zgodi, ko uletijo jajca (koliko? kdaj? stepena prej ali umešana direkt), izbira začimb (od “kakšne začimbe?” do “vsaj majaron, lovor, šetraj in timijan morjo bit”) in stopnja papriciranosti (od nič do carolina reaper) …

skratka, draga bralka, tukaj ne boš dobila ultimativnega recepta za najboljši, edini pravi ali v kakršnemkoli pogledu superioren sataraš, ampak ti bom razložil kako sem izhajajoč iz materinega (precej bolj tekoč in jajčast) razvil svoj optimalni sataraš, za katerega je ključno, da je kremast … ker je pač samo kremast sataraš edini pravi in najboljši in v vseh pogledih superioren 😉

za dva tole delam in to takole:

• dve srednje veliki čebuli
• dva manjša stroka česna
• dve rumeni papriki baburi
• dva paradižnika volovska srcota
• dva lovorova lista
• tri velika jajca
• sol, poper, majaron
• olivc

na srednje močan ogenj postavim težko kastrolo, vanjo nalijem olje, olupim čebuli in ju narežem na srednje velike koščke (med 0,5 in 1 cm) … narezano čebulo vržem na olje, posolim, pomešam in pražim …
medtem režem papriko, na odoka centi krat centi velike kradrate … paprika se seli k čebuli, premešam, na dili pa nato na čimbolj tanke lističe narežem ona dva stroka česna, ki nato šibata k ostali robi v kastrolo … premešam in pražim nekaj minut …
paradižnik gre na približno tako velike koščke kot paprika, stresem ga v kastrolo, dodam pol žličke majarona, lovor, premešam in pokrijem … ko zavre, ogenj zmanjšam in reč dušim približno četrt ure …
naslednji korak je izganjanje vode: kastrolo odkrijem, ogenj pod njo pa povečam, da tekočina začne izparevati … ko je reč že precej gosta – časa ti ne morem dat, ker je odvisen od sočnosti paradajzov in jačine ognja – je čas za jajčno kremiranje …
jajca dobro stepem, ogenj pod kastrolo spet zmanjšam, jajca zlijem k sataraš bazi in neprestano mešam, da se ustvari nekakšna emulzija … ko si rečem: to je to, je to to, kastrolo odstavim, vsebino premečem v dva krožnika, pripravim dve kajli kruha in je poletje!

soundtrack je bolj ali manj pričakovan, ane? … sid vicious – my way

kakšen je pa satarasz your way?