kar dolgo časa sem sam zase govoril – in to ne brez razloga – da sem motorični debil … izjava je izhajala iz javno dokazanih dejstev, da recimo ponorim ob vozlanju kuhinjske vrvice pri začimbnem šopku ali vezanju pečenk, da kličem na pomoč, ko napoči čas za fina zaključna dela pri tortenju ipd. … ampak je tako, da lahko z repeticijo in potrpežljivostjo človek natrenira marsikaj in tako se lahko zdaj oziraje nazaj že kar naduvano pohvalim, da vsaj na področju oblikovanja (predvsem) kvašenega testa že kar nekaj znam … ne sicer orng na tesno zvit potico, ampak namotat kajzerce, dizajnirat zvezdice in sestavit dvobarvni brioš pa kar majstorski izvedem … kar nas pripelje do igrarij z eno drugo vrsto testa, ki me navdušuje v zadnjem času …

tale (vsaj meni se tako zdi) popolna orechietta (ali ušesek po naše) je narejena iz najbolj preprostega testa na svetu: v razmerju 2 :1 zmešaš dvakrat mleto moko iz trde pšenice durum (semolina rimacinata) in vodo, ko se to sprime v testo ga mesiš približno pet minut, ga zaviješ v tatanko folijo in na pultu pustiš počivati kakšne pol ure … nato počasi prebudiš otroka v sebi in ga vprašaš, če bi se igral s plastelinom; ko navdušeno reče ja, predenj postaviš testo in igre se lahko pričnejo …

orechiete je – ne boš verjel, ampak je res – lažje in hitreje narediti, kot pa jih najti v povprečni slovenki štacuni (kjer se nasploh izbira oblik testenin bolj ali manj konča pri špagetih, peresnikih, polžkih, svedrcih in metuljčkih) … odtrgaš kos testa (ostalega vedno zaviješ nazaj v folijo, da se ne izsuši), ga razvaljaš v za mezinček debel svaljek in z ostrim nožem narežeš na majhne koščke … nato vzameš v roke nož z nažaganim rezilom (takega za stejke ali pa čisto navednega za mazanje) in rob rezila pritiskajoč ob desko povlečeš, da se testo raztegne v malo plahtico … to nato obrneš in oblikuješ v uhek … se bere zapleteno? … verjetno ja, zato je nekdanji motorični debilček posnel video demonstracijo:

ni tako težko, ane? … pa potem, ko je reč končana? … z brokolijem so ušesca super simpl zicer!

plastelinjenje lahko sicer začneš izvajati s še bolj preprostimi formami; če koščke testa samo povaljaš med dlanemi v tanke, na obeh straneh zašpičene svaljkce jim rečeš pljukanci in jih po istrsko našopaš s tartufi, po bastianichevo z lisičkami ali kakšnim drugim sosom … če so pljukanci malo krajši in jih še dodatno s tremi prsti pritisneš in potegneš po deski pa nastanejo cavatelli:

to je pa šele začetek, igrarij je veliko – ovijanje okoli igel ali kuhalnic, pritiskanje ob podlage raznih tekstur, mečkanje med prsti in še in še … hec bo!