evo, da se ne bi zgodilo, kot se ponavadi zgodi pri obljubah (ki dobijo dolgega), namreč da se stvar, ki se preloži na nedoločno prihodnost, potem nikoli ne zgodi … kot ste mogoče zapazili v drugem komentarju k zapisu o četrtem eksperimentu, so nekateri bojsi že zelo na trnih, češ pribij že sem gor navodila za produkcijo kajzersemlnov … pa dajmo: reč je dvokomponentna – na eni strani imamo testo, ki mora dati drobne luknjice in hrustljavo skorjico, na drugi pa dizajniranje in peko, ki sta za končni rezultat skorajda še pomembnejša … testo gre takole:

• pol kile bele moke
• 180 g vode
• 100 g mleka
• 8 g sladkorja
• 8 g soli
• 10 g kvasa 

če si izkušen kruhnpekar boš opazil, da je količina tekočine precej manjša, kot je običajno … chef navadne vsakdanje kruhe cimpra precej na mokro, saj je razmerje voda:moka ponavadi 70:100, v temle primeru pa smo na 56:100 … ampak, hej, recept je avstrijski, mu bomo že verjeli, ane … tehnično je tako, da se vse sestavine zmešajo (kvas skupaj  s cukrom raztopiš v mleku/vodi, nakar dodaš moko in ob koncu še sol) in nato mesijo kakšne četrt ure … testo oblikuješ v kuglo, ga daš v skledo, pokriješ z vlažnim prtičem in postaviš v pečico s prižgano lučko, kjer bo vzhajalo 135 minut (jodlarji so kokr nemci, prezision pa to), vmes pa ga boš štirikrat pregnetel: prvič po 45 minutah, drugič po 40 minutah, tretjič po 35 minutah in nato po 15 minutah … z gnetenjem prebudiš in redistribuiraš kvasovke in testo tako bolje in močneje vzhaja … po zadnjem gnetenju testo razdeli na 12 enako velikih bunk (vsaka bo tehtala približno 65 gramov), ki jih pokrij z vlažno krpo, nato pa vsako zdizajniraj v kajzerco … da se ne bi preveč matral z razlaganjem sem pripravil kar multimedijski prikaz oblikovalske tehnike:

takole zvozlane kajze naj približno tričetrt ure vzhajajo pokrite z vlažnim prtičem in obtežene z desko (da ne bodo šle preveč v luft, ane) … preden jih daš v na 250 segreto pečico jih obrni in fino našpricaj z vodno pršilko … prvih 10 minut naj se žgejo na 250, nato pa jih premaži z mlekom in temperaturo znižaj na 200 stopinj, kjer naj se hajcajo še kakšnih 10 minut … na koncu bo iz njih prišlo nekaj tekega:

s temile sem naredil samo en zajebek in sicer sem jih pred peko pozabil obrnit, tako da imajo spodaj boljši dizajn kot zgoraj, ampak dobre so pa vseeno ful: drobljiva glossy skorjica in enakomerno fino naluknjana sredica pač imata svoj čar, ane … opcijske igrarije so še s posipanjem: če jih namreč koj po špricanju posuješ z makom ali/in sezamom dobijo še malo več karakterja (pa še stevieju wonderju jo lahko daš zvečer v roke, da si z njih sam prebere pravljico :-)) … njami!

soundtrack je zdaj, ko tole obvladamo, čisto upravičeno kajzersko chefovski: kaiser chiefs – oh my god