e, draga bralka: do letos si bila v tem času leta že kar navajena spremljati napotnikove kuharske peritpetije na dveh brenerjih (če je v manku regularnega objavljanja sploh še kakšna, ki spremlja tale ubogi znamenarjeni kotek interneta), z omejeno nabirko otoških dobaviteljev in ostalimi limitami, na katere naletijo kuhajoči osebki, ko se dajo na redni letni odklop v kamp … no, letos je drugače, serijalka kempinski (pilotska verzija je tukaj, predlansko sezono najdeš tu, lansko pa tu) je kolateralna žrtev pandemije, barvanja držav v razne odtenke mavrice, karantenjenja in ostalih reči, ki celo iz dopustovanja delajo mind-blowing štalo … no, vseeno pa so prioritete jasne in ko na vrata potrka konec junija je nujna menjava lokacije, da se nam ne odkeglja oz. da se nam odkeglja drugače in drugje … skratka: namesto morja je bilo jezero, namesto šotora hiška, namesto vetra v laseh (yeah, right :-)) komarji po nogah, namesto kempinskega pa je tu bohinski!

bohinski je malo drugečen od kempinskega, saj se v njem ne bomo toliko ukvarjali s kuharijo, ki v hiški v ukancu ni kaj dosti drugačna kot v stanovanju v ljubljani (dobro, mikserja ni, se pravi, da sem kruh mesil na roke) , ampak s takšnimi in drugačnimi oskrbnimi preživetvenimi komponentami … začnimo z osnovami:

sobota je dan, ki ga moraš nujno vključiti v bohinjski itinerar, če kaniš biti v času svojega bivanja vsaj malo samooskrben … na ta dan namreč v bohinjski bistrici na par štantov svojo robo postavijo lokalni pridelovalci in predelovalci gastro robe … ne pričakuj zdaj neke boquerie, ampak radikalno dober izkoristek tistega bohinjskega placa in tvojega časa: nabavil boš lahko izjemno postrvjo robo iz ribogojnice zupan (friško ribo in kaviar v vsakem primeru, če je dovolj hladno za hradno dimljenje pa tudi hladno rauhnjene fileje); klobase, salame, špehe in zaseke prodaja kar nekaj kmetij, takisto ne boš imel težav z nabavo piškotov, peciva in potic; tu so jasno da tudi šnopci (tepkovc, sadjevc, slivovka) v različno dimenzioniranih pakiranjih; pivopije ne smete spregledati stojnice pivovarne lintvern (njihov poletni ale jezernik je nekaj totalno najboljšega za pognat po grlu, ko prideš s kanuiranja po jezeru; meni všečen je tudi rahlo sladkast stout bohinjski čatež, svetla in temna ipa polesnjak in lintvern pa bolj kota na elegantne gospode v srednjih letih ciljata na ljubitelje krepkejših zvarkov) … no, jasno je, da na tržnici lahko nabaviš tudi spektakularen lokalni usmrajevalec prostorov:

poleg mohanta se založi še s skutami, smetanami in jogurti ter z bolj ali manj divjimi planšarskimi siri tudi v dimljenih različicah, najde pa se tudi kakšen hlebček kozjega … no, pa štrikani volneni štunfi za zimsko periodo ali nenadne ohladitve …

karakter je naslednja stvar, ki jo nucaš v bohinju … ni nujno, da imaš svojega, eden zelo uporaben je na voljo v ribčevem lazu, na desni strani, kakšnih sto metrov pred znamenitim mostom prek katerega se prekotališ proti stari fužini … karakter je namreč fleten bar, kamor greš dopoldne na resen kofe; sredi dneva ali popoldne na ludo dobre pašte (una s čilijem te bo spravila na hrbet), če ujameš hepiaur za džintonike z njihovim lastnim ginom (sedem deci tega lahko za 43 evrov odneseš s sabo še za spominek) v resni nevarnosti, da se boš zasedel, kar se zna zgoditi tudi ob dnevih, ko na travničku za lokalom podkurijo v resnem žaru in nanj mečejo resne stejke, pa tudi bolj ljudko roštilj robo … skratka: fletn!

resnejši obroki te čakajo pri foksnerju (burgerji in stejki, pa krasni creme brulee, tiramisu in čokoladna tortica); v bohinjski bistrici te zraven one super tržničice čaka štrudl, super špezo in vina poišči v restavraciji triglav, ali pa malo stran v nemškem rovtu v penzionu resje, pa tudi v starofužinski majerci zna biti dobrega še kaj drugega kot razgled …

pošta – neverjetno ampak resnično: niskoli si ne bi bil mislil, da bom kdaj pohvalil dejstvo, da so pošte postale svaštarniške prodavaonice cenega neuporabnega kičeraja, ampak v primeru poštnega urada v ribčevem lazu se dogaja prav to … v njem je namreč postavljena omarica s čisto zglednim naborom slovenskih kraft pirov (z onimi bohinjskimi lintverni vred) in kartonskimi nosilci zanje … dodatno je oko zaznalo še golobovo jezero in charneyevo slovenologijo, tako da: bravo, pošta ribčev laz, we approve!

bottom line: bohinj je okej, poleg norih megličastih vedut ponuja marsikakšno radostno doživetje kruhovinskim gastronavtom … če boš kje tam blizu, jih le užij (in poročaj o kakšnih novih odkritjih!) … domovina je ena, nam vsem podarjena! 🙂