kampistična kuharija je ena najbolj fletnih metod mojstrenja kuharskih veščin, če seveda po ničejansko verjameš, da što ne ubija, jača! … omejitve v resursih so precej resne: namesto štirih grelnih teles in pečice, si obsojen na maksimalno dva brenerčka … površini za pripravo skorajda ne moreš reči niti površina, kaj šele, da bi ti prišlo na misel, da bi ji rekel pult … tudi posodja je bolj malo in vode je toliko, kolikor je imaš v balonu … hladilnik je (če je) v najboljšem primeru majhen, edino prezračevanje je tako dobro, da mu nobena kuhinjska napa (in napo, hehe) ne sežeta niti do spodnjega roba gleženjčkov … no, in ko kuhariš v takih razmerah, si tudi pri pripravi jedi, ki jih doma pripraviš jednoručki & vezanih očiju, prisiljen v premišljeno planiranje in iskanje bližnjic, približkov in alternativnih metod … spotoma ugotoviš, da za dobro bazično kuharijo ne potrebuješ veliko: od posodja sta res nujni le dve stvari: dobra teflonska ponev in precej velika kozica (že res, da dodatna, malo manjša kozica in cedilo prideta pogosto prav, nista pa nujna) … od orodja v rubriko nujno uvršam dobro nabrušen nož, ribežen, kuhalnico in desko, od špajze pa olivno olje in sol (+ opcijski poper & še bolj opcijski herbes de provence) … še gorilnik ali – o, razkošje – dva, pa je dovolj, da (seveda s pomočjo lokalnih pridelovalcev hrane) desetkrat nafutraš sebe in familijo … recimo takole:
1. enolončniški bolonjez
na olivcu pražiš sesekljano čebulo in nariban korenček … dodaš mleto meso, prepražiš, flikneš not še pelate in malo vode, soliš, počakaš da zavre in nato kar v ta sosek streseš kratko pašto (kot so gnocchi sardi na fotki ali peresniki ali makaroni …) in pustiš, da se počasi skuha v omaki … dodajaj vodo, če vidiš, da je reč presuha … ko je kuhano, je najbolj navdušen tisti, ki je zadolžen za pomivanje posode, saj si umazal le en piskr …
2. rižota z bučkami in hrustljavim pršutom
na olivcu praži fino nariban česen in grobo naribane bučke … ko buče spustijo vodo kar urno dodaj še riž, ki bo to vodo popil … brizgni not še malo belega, posoli in na majhnem ognju kuhaj, dokler riž ni skoraj fertik (vmes malo pomešaj in, če je treba, prilivaj vodo) … ko je riž skoraj fertik, ga odstavi, vmešaj nariban parmezan in pokrij … medtem v ponvi na srednjem ognju in malo olja hrustljavo popeci rezine pršuta … ne pozabi v rižoto vmešati mašči, ki jo zgenerira pršut …
3. ravioli v smetani s parmezanom
greš v štacuno in kupiš raviole z rikoto in špinačo … skuhaš jih … odcejene prestaviš v ponev, v kateri si segrel sladko smetano … prek raviolov naribaš orng dozo parmezana, ugasneš ogenj in pokriješ za par minut …
4. pečena riba & blitva s krompirjem in korenjem
skupaj kuhaš olupljen in nakockan krompir ter nakolobarjeno korenje … ko se ti zdi, da je že, odcedi nekaj vode in vmešaj se drobno narezano blitvo, nariban česen in brizg olivca … pokrij in odstavi … v ponvi na srednjem ognju in z enim samim vmesnim obračanjem speci dve srednje veliki frišni beli ribi (lep šargec, ane?), ki naj ti ju oluska in opuca majstr v ribarnici, da ne boš kršil pravil, hehe …
5. panzanella
slejkoprej se ti bi nabralo nekaj starega kruha: nareži ga na kocke, ki jih popeci na olivnem olju … popečen kruh v skledi zmešaj z narezanimi paradajzi, mocarelo (kar prilij še malo slanice, v kateri je spravljena) in baziliko (chef je kar prvi dan kupi en teglček, ki je zdržal cela dva tedna kampiranja in raste naprej na domačem vrtu) … dodaj še frišnega olivca in malo kisa, ter počakaj četrt ure, da se kruh malo namoči … če se ti ne da čakati ali maraš zelo hrustljav kruh, pa kar navali …
6. kurji ajmoht in beli žganci
piščančje meso nareži in praži na olivcu … dodaj sesekljano čebulo in praži dalje … dodaj drobno nariban korenček in kolerabo, sol & poper zalij in kuhaj do mehkega … določi chefico, da naredi bele žgance … žmohtno!
7. špageti z melancani in mocarelo
v teflonki na olivcu praži na kocke narezane melancane, če je treba v dveh rundah … ko so zlato rjavi, dodaj nariban česen in na drobno nakockan paradajz … naj kar vre nekaj minut … skuhaj špagete (lahko v precej manj vode, kot si navajen od doma, ni frke sploh, res), jih odcedi in vanje najprej vmešaj melancane, čisto na koncu pa še nakockano mocarelo …
8. instant grill
pozabi na moške radosti grilanja (postavljanje ogenjčka, kurjenje, pihanje … ) in kupi instant grill … v kempu poišči primeren legaliziran kaminček, prižgi in počakaj četrt ure, da se briketi lepo razžarijo … na rešetko položi svinjske kotletke in piščančja krila, ki si jih prej mariniral v mešanici soli, popra, herbes de provence, česna in olivca … obračaj, dokler ni fertik …
9. taljata na stročjem fižolu
da ne boš slučajno kasneje pozabil, najprej skuhaj stročji fižol … šele nato se odpravi na lov v mesnico (te imajo na sardiniji izjemno lepe kose mesa, saj se vsa živad prosto sprehaja tam naokrog) in fotru mesarju pokaži, kako debel steak hočeš … in hočeš, da kar fino debelega, vsaj dva centimetra naj ga bo skupaj in če se le da, naj se ga ob strani drži še kakšna kost … medtem, ko se ponev pali na največjem možnem ognju steak posoli in popopraj … v ponvi najprej izgleda tako:
po dveh minutah pa tako:
nato ogenj malo zmanjšaj in steak med rednim obračanjem (vsako minuto al kej tacga) speci do željene narejenosti … medtem, ko steak počiva na krožniku (to naj počne vsaj pet, še bolje pa deset minut) v ponev butni kuhan fižol in, če je treba, še malo olivca … steak nareži na rezine, fižol razdeli na krožnike in na vsak kupček fižola flikni radodarno porcijo rezin steaka … čez vse brizgni še malo olivca in naribaj staran sardski pecorino:
nema bolji!
10. pizza z razgledom
poišči kamp z atraktivnim razgledom in zadnji večer, ko si gorilnike in piskre že spakiral, v kampističnem restoranu naroči pizze za sabo … v ruzak vtakni še mrzlo ichnusso, v žep pa švicarja in se pomakni do razgleda … naslajsaj pizzo in jo pojej ter vsake toliko s pogledom ošvrkni kičast sončni zahod ter si zabrundaj: la vita e …
ko boš zaprl škatlo, v katero so ti zapakirali pizzo, boš na nje zgornji strani uzrl neizpodbiten dokaz, da ti je tokrat pizzo spekel sam predsednik zda:
yes we camp!
Makaroni, rižote, pečeno meso pa čak i ribe ter ajmoht – vsi kamp jedilniki so enaki 🙂
mhm, razen pice z razgledom: ta je pa povsod drugačna …
Mhm, res je. Naša je bila na Lukavca.
ampak če sem prav razumel, se ga je ene dva tedna bolj slabo videlo 😦
Aha. Lukavca sta pa dva 🙂
Dvema brenerčkoma smo lani dodali veliko okroglo električno zadevo za pečt, ker pri nas fajn piha, pa izpod piskrov toploto odnaša. Ehja, vsako leto imamo več prtljage.
odlično…še enkrat gremo kampirat s plonk listkom 🙂
a ni skorjica šarga malo… khm, khm, vlažnjikava (to put it mildly)? sicer je pa top lista zelo spodbudna
karmen: kdo bi si mislil, da se surfanje pozna tudi na funkcionalnosti kamp opreme? … alenka: mi bi tudi šli še enkrat 🙂 … nadiel: ni, je hrustljavka … domnevam, da videz vara zaradi nizkega sonca, ki jo osvetljuje …
Napo, pri kamp opremi se še ne pozna toliko, kot pri surfutru 🙂
(A)hoj(O)la!
Se mi je kar zdelo, da bo tako. Poln jerbas finih stvari za poletne – ma ne za vsakične počitnice!
Kapo dol!
Le pomešaj!
b°
P.S. Rubrika 5. Twelve points.
Eh, škoda, ker je “morje” že mimo, rubrika 5 bi tudi nam prišla zelo zelo prav.
no sikiriki, rubrika 5 je uporabna tudi v vsakdanjem življenju … da niso zmer kruhovi cmoki, hehe …
za vikend kampirali in na mizo pričarali rižoto z bučkami in popečenim pršutom = to bomo jedli tudi v urbanem svetu 🙂
Pingback: na repeat | kruh & vino
a veš, da ti un Reittiopas.com link ne dela najbolje 😀
Drgač pa – njamski!
ker link je to? ne najdem ga … pomagajte nam narediti kruh in vino fulam funkcionalno 🙂