oče, grešil sem:

z multipraktičnim nožem sem grobo sekljal 300 g moke z 200 g drobno nakockanega masla in pol deci mrzlega mleka … uboge zdrobljeno maso sem nato stlačil v kepo, ki sem jo, neprodušno zaprto, pustil celo uro ležati v mrzlem in temnem kraju … potem sem vanjo zarezal z ostrim nožem: čez tri četrtine je zapeljal valjar, dokler ni bila dovolj ploščata, da sem jo stisnil ob dno hladnega, črnega kovinskega kroga … preostalo četrtino sem cikcakasto razrezal na trakove … vsako izmed pol kile rumenorjave sorte češnenj sem posebej preluknjal s hitrim in dobro merjenim sunkom ostre sulice in ji odstranil trdo notranjost … še krvavečim češnjam sem na rane nasul 250 g sladkorja in 60 g koruznega škroba, jih premešane prelil na zvaljano testo in jih prekril s testenimi rešetkami … nato sem jim zakuril pod nogami: najprej sem jih četrt ure pustil na peklenskih 220 stopinjah, potem pa še pol ure na 180 stopinjah … nato sem počakal, da se vse skupaj malo pohladi in pomiri … in nato sem jim z nožem zadal še poslednji udarec in jih jel požrešno mleti med zobmi … nakar sem v to požrešno pogubo zvabil še ženo in dva nedolžna otročiča … in kar je najhuje: sploh se ne kesam! … in še bom grešil! … in še … in še! … in ko ne bo več češenj bom grešil s slivami … in breskvami … in marelicami … in figami … in hruškami! … in potem z zmrznjenimi češnjami … in tako naprej!

soundtrack: depeche mode – sinner in me