na repeat

o letošnjih štirinajstih dnevih na ugljanu sem pravzaprav vse napisal že lani, na tejle povezavi … smo namreč letos dali na repeat čisto vse: isti termin v juliju, ista (nam mnogo ljuba) druščina, isti kamp, isti plac pod istimi borovci v isti senci; ista branjevka, isti kafič, ista štacuna … sve je isto ko i lani … repeticija pa ni potekala smo na letni ravni, ampak tudi na dnevni; glavni čar dalmatinskega kampmorjanja je namreč tudi (če ne celo predvsem) v tem, da jutro po postavitvi baznega tabora začneš preživljati lagoden dan (saj veš: kofetek, nabavka, fruštk, murje, snack, viseča mreža, murje, večerja, plavac mali …), nato pa pritisneš tipko repeat, ki jo izklopiš šele takrat, ko je treba podret šotor in se odpravit nazaj na kontinent … no, resnici na ljubo je treba priznati, da je par malih spremembic vseeno začinilo onih 336 ur na otoku … ena je bila krizna racionalizcija temperaturnih resursov; je namreč naneslo tako, da smo s seboj prinesli le okrog 70% običajne zaloge propana in nato ugotovili, da ga v naš tip polnilne jeklenke ne polnijo praktično nikjer … razen v neki bizarni radnji v biogradu na moru, do koder bi se bilo treba odpraviti z avtom do tkona, od tam s trajektom na celino, pa iskati, polniti in se istim putem vračati nazaj … preveč fuzza, ane; zatorej smo končno ugotovili, kako pravilno ime za lonec za kuhanje pod pritiskom je ekonompiskr: krajši čas kuhanja = manj porabljenega plina in tako nam (no, mi) je bilo prihranjeno romanje v biograd, saj smo kuhali prav do predzadnjega večera, vključno z novoosvojeno ekonompiskrično tehniko kuhanja kratke pašte s salso vred … letos se je pripetil tudi nezaslišen škandal: padal je dež, in to skoraj celo uro in to ponoči! … ob dopolnaskih oblakih smo tako repeat dali na pavzo, se odtrajektali do zadra, kjer smo uhe nastavili morskim orglam, brbonkle pa – po uspešnem izogibu nekaj dobro nastavljenim turističnim pastem – hrani, ki jo je v mini kuhinjici mini konobe na po ure (saj vidiš wordplay sz mano, ane? :-)) – kuhal sivolasi morskokuharski volk … kučina nič kaj mega kreativna, ampak vse, kar je model skuhal in dal postreči na ljubkem, rahlo podrtem atrijskem vrtičku je bilo tako dobro kot tile marinirani inčuni:

ugljanjam 1

z besedami upenzionisanega ilovarja: mirno prebavljeno … tretja sprememba (več kot toliko jih pa res ni bilo), je sledila na tradicionalni zaključni pomolsko-razgledni pizza pojedini, ki smo jo lani zaključili z vindijinim noir pudingom … no, slednjega letos že ni več na policah, očitno je bil predober, pa ga ljudstvo ni kupovalo in smo ostali brez; na srečo pa sem se spomnil lanskega špelcinega komentarja in tako smo se pocukrali s štirimi usladolednjenimi okusi dalmacije:

ugljanjam 2

ob vsem tem bi težko zaključil s kakšni drugo mislijo, kot je ta, da skušamo ob letu osorej še enkrat dati čimveč od naštetega na repeat …

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s