slogan, ki mu lahko verjameš

hrvaška turistična skupnost zdaj že kar nekaj let svojo turistično ponudbo promovira s sloganom mediteran, kot je nekoč bil … seveda je jasno kam hrvojeti ciljajo: da je hrvaška obala nedotaknjena in prvinsko lepa … prav tako pa je tudi jasno, da lahko slogan interpretiramo tudi malo bolj žlehtno, če tisti nekoč iz leta 1880 prestavimo v leto 1980 – in posledično ugotovimo, da je res vse tako, kot je nekoč bilo – isti jedilniki v restoranih, isti komadi na terasah (in na radiu), iste kolone, iste borosanke, iste aljbanske sljaštičarske žonglirajoče fore, isti trajekti … nakar seveda še introspektivno ugotoviš, da k tej istosti kar zajetno prispevaš tudi sam, le da je zdaj ne observiraš skozi oči osemletnega froca, ampak skozi oči fotra: ista štala s pakiranjem in trpanjem v prtljažnik, isto iskanje cestnih bližnjic, isto ustavljanje za lulanje in malicanje, iste oslabitve na ovinkih, ista puhteča vročina, ki huškne iz na soncu parkiranega avta, isto nasikavanje tujim šoferskim bebcem … in na cilju ista pomirjujoča travarica in isti mrzel točen pir – pa je mir! … in si zadovoljen, da je vse tako, kot si navajen da je … in da resničnost potrjuje slogan zajednice, sploh če mu dodaš kakšno drobno noviteto … letošnje so bile takele:

v običajnih razmerah bi bila tole taka čisto navadna študentska pašta s tuno iz konzerve … ampak ko je napotnikov fotr po jutranjem dvojcu kava-mineralna na debeli betonski mizi pred starim zaraščenim ribarjem zagledal kašeto skuš sijočih oči, čvrstega mesa in živordečih škrg, se je v klasično rožnodolsko špuro: dušena čebula, pelati, olive, tuna na mesto slednje uvrstila skuša: štiri majhne sem poširal v mešanici belo vino – voda – česen – korenje – zelena – rožmarin, jih ohladil in pobral s kosti in vložil v salso … v odcejeni zavrelici sem skuhal svedrače in evo še ene super kempistične jedače!
tudi druga posebnost izhaja iz istega betonskega pulta, le da je za njim stal en drug (a ravno tako zaraščen) ribar, pred njim pa niso bile skuše, ampak par režočih se ostrozobih morskih plenilcev (po domače osličev) … ko sem dvema kakšne pol ure kasneje stoječ na od morja razjedenem in od burje razbičanem skalovju prerezal beli bauh, so iz njega najprej prilezla sijoča svetlo rožnata mastna jetra, ki so, majkemi, izgledala kot foie gras (plenilca sta bilo očitno zelo uspešna predstavnika svoje vrste) … par minut kasneje, po termični obdelavi na z olivcem premazani ponvi in posuta s soljo in poprom so izgledala takole:

v ustih pa: omajgod, d-o-b-r-o-o! dobro-dobro-dobro! … ker jih nisem preplozal so bila sočna in mehka, okus pa je je bil tak slankast koncentrat ribjosti … hudo odkritje, katerega implikacijo pa odsvetujem, če nisi čentoperčento prepričan, da je riba še nekaj ur nazaj plavala …
da ne bo vse skupaj izpadlo čisto samovšečniško, je treba reči, da sta bila tudi krožnika treh tenko rezanih morskih delicij (od leve: sušena tuna, gofov in škampov karpačo)

in sočnih ter dišečih brbavic/gropov

v restavraciji kaleta na ugljanu med onimi rečmi, ki delajo težko življenje v borovi senci ob modrem morju vsaj malo lepše in lažje … ne le to, celo hrvaški industrijski prehrambni proizvajalci so na ta spisek (poleg že posvojenega abc sira, dukatovega litrškega jogurta in domačice) popolnoma nepričakovano uspeli uvaliti eno reč, namreč hudo jebački temnočokoladni vindijin puding z lepotnim imenom noir:

kar je dobro, ni slabo! …  sicer pa smo sezono poležavanja v viseči mreži tudi letos (kot ste, dragi bralce že navajeni od tukaj in tukaj) zaključili s pizzo z razgledom,

slogan pa smo nato na trajektu zgolj še prestavili v prihodnjik: mediteran, kot bo naslednje leto spet!

Advertisements

4 thoughts on “slogan, ki mu lahko verjameš

  1. hehe, kot da bi v naš hladilnik na pagu pogledal – iste namirnice delimo in isto zadovoljstvo nad temnim vindijinim. nekaj let nazaj je dukat proizvajal tudi rožato – za industrijsko je bila presenetljivo dobra, a je nikoli več nisem našla v nobeni trgovini (in guglanje tudi ni dalo nič od sebe). priporočam še ledov quatro sladoled po imenu dalmacija – okusi pa sivka, mandarina, mandelj in rožata. spet, za industrijskega presenetljivo odkritje, imajo ga pa preverjeno tudi pri nas. ampak nekaj me pa matra: a si uspel dol kje odkriti navadno sladko smetano, ne rastlinske, ne za kuhanje, ampak svežo, ki jo moraš porabit v par dneh?

  2. bratinov: foie merlu – hahaha, vrhunski brand name 🙂 … špelca: s sladko smetano se nisem toliko ukvarjal, sem pa iskal kakšno resno kislo smetano, pa jim očinto dlje kot do 18% maščobne sploh ne nese … smo pa zato 12% posvojili za pripravljanje tzatzikija … unga ledota bo pa treba poiskat – sounds good!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s