igrice, ki so se jih šli na londonskom koncu so nas kar lepo spravljale v dobro voljo (za kar je v veliki meri zaslužna tudi slovenska različica statlerja in waldorfa, ki je pod imenom stare in kavčič v televizorju vsak atletski večer nabijala bolj ali manj posrečene smislice-domislice) … tekmovalno gledano smo se jako radi sklicevali na lestvico medalj per capita kjer smo čepeli čisto na vrhu, dokler ni oni šmrkavec iz grenade pokasiral zlata na 400 metrov, nakar so še jamajčani (in ostali karibci) pozabili na lagodni reggae ritem itd. … barvno gledano smo letos medaljčili v kompletu, s prevladujočim bronastim odtenkom, kar sploh ni slabo, še posebej, če se spomniš, da sta ana in žare lani, ko sta prišla z visa non stop govorila o pojorskem bronziniću, menda da najboljši morski enolončnici, ki jo v nadhudi viški birtiji pojoda kuha zoran brajčić (ta po ljudskem izročilu sodi med top tri jadranske gradelske pečekurce, saj na razbeljeni rešetki mojstrsko obdela tudi 15 in več kilske ribje mrcine) … in tako se mi je tole zrtje v olimpijske ekrane zdelo kar prav popestriti z eno bronzinično košto,  še posebej, ker so vsi člani družine, ki bi se lahko bili zmrdovali nad lečo in ješprenjem ta teden v oskrbi drugih kuharjev … v samo etimologijo imena pojorski bronzinić se nismo poglobljeno spuščali (pojorski je menda od imena restorana pojoda (ta pa od viške narečne oznake za polje – poje), bronzinić pa je baje taka težka kastrola, v kateri so včasih nosili mineštre in brodete delavcem na polje), bolj nas je zanimala priprava in, kako da ne, končni rezultat … tega ti lahko samo pokažem

in te z motivacijskim dodatkom iz prve roke (fuldobar, majkemi!) skušam zainteresirati za domačo reprizo … takole se pokloni bronastim sportašem (ali pa si pač samo skuhaj nekaj takega, kar si še nikoli nisi):

• lonček ješprenja
• lonček leče
• pol kile lignjev
• tri čebule
• dva paradajza (izven sezone žlička ali dve mezge)
• dva stroka česna
• deci belega vina (naj bo dalmatinac, če se da – pošip, recimo)
• peteršilj
• sol, poper, olivc

tole je enolončnica samo teoretično in po zaključnem izgledu, v resnici poš potreboval tri piskre (ali pa enega v treh etapah): v enem boš z nakockano čebulo, soljo in poprom skuhal ješprenj (in kuhanega odcedil in spral z mrzlo vodo, da odteraš sluz), v drugem pa z isto opremo lečo (vodo prihrani!)… tretji pisker je lahko ponev, v njej pa zarumeni nakockano čebulo, dodaj spucane in narezane lignje ter česen, ne pozabi na olupljene (zareži na vrhu, pol minute vrele vode, mrzla voda) in nakockane paradižnike, dodaj še belo vino in lignje lagano duši do mehkobe … koliko časa? hm, ne vem, tričetrt ure, kaj takega … na koncu se odloči v katerem od treh piskrov boš naredil iluzijo enolončnice in v njem zmešaj vse troje … dosoli in dopopraj potresi s sesekljanim peteršiljem in si misli na da na visu … ali pa vsaj dvigni roko v vis, če se strinjaš, da je pojorski bronzinič frajerček …
soundtrack je karseleda on point: odrecitira ga newyorški reprz albanskega porekla, ki je bil pred rappersko kariero še kar zaželen chef – roštiljaš … na odru mu je ime action bronson (bron-son, a veš :-)), komad ki ga sučemo pa govori o uvoženih dobrotkah, kar v naših krajih pojorski bronzinić vsekakor je: action bronson – imported goods