kempinski 2019

čar zenovskega kempinskega je v repeticiji: ko enkrat najdeš plac in cajt in ljudi, kjer se vse poklopi v tebi ljubo celoto, potem si kot lassie, ki se vsako leto znova vrača … tudi vsako vračanje znotraj samega sebe ponuja dnevno repetitivnost: jutranja šetnja s kofetkanjem in kupovino, pozen zajtrk, dopoldansko mlatenje vode (to je še en dodaten layer repetitivnosti), guganje v visečki, kakšen prigrizek, še eno (malo krajše) mlatenje vode, priprava in konzumacija večerje, druženje, čvek in srebanje, počitek (od iber hudih dnevnih naporov, hehe) … vmes je seveda kaj tudi drugače (da nismo čisto v groundhog dayu) – recimo, ko se giovannijem odpelješ na tauh ali dva … ali ko privrši nevihtica, ki vse na tla pomeče …

dan 1: no, in da bo letos isto kot lani, bo na tem mestu spet potekala serijalka kempinski – kratki utrinki s prehranske fronte v majhnem kampu na otoku v severni dalmaciji … kakšno reč bomo mogoče ponovili, kaj predrugačili, kaj ušpičili na novo … kakšen dan bomo mogoče manjkali, opustimo se, godišnji je … za začetek pa, ko smo že pri repetitivnosti: pohanci, pripravljeni v stalnem domu in pojedeni po postavitvi začasnega:

s tem je kempinski 2019 uradno odprt!

img_6435-1

dan 2: in že smo v repeticiji! … ampak ne preveč na hardcore, ampak v skladu s pesmijo šarlo, budi nježan … prvi letošnji dan je bil namenjen počasni adaptaciji na temperaturne, vetrovne, zračne, prehranske in druge občeživljenjske razmere, ki zadenejo kopenske podgane ob pljusku na obalo … se pravi, da je bil prehranski plan zmeren – dejmo organizmu ne zavdajat prevelikega šoka, ampak ga iz občutkam kvazi fjužna spravimo na otoške razmere … zdej, če opustiva, drga bralka, tele zatvistane besede, to v resnici pomeni, da smo v promet spravili še pri domačem mesarju jožkotu uplenjene in zavakumirane klobase (v mrzlo vodo, zavret, nežno kuhljat 10 minut, odklopit in počakat), ki so svojo posednjo pot storile na svaštarijski enolončnici: na olivcu sem prepražil en por, dodal na majhen kocke narezan korenček, pa en velik, debel, na kocke narezan krompir (nisem ga lupil, s tem njegovim tankim frišnim mladim olupom), nasekljal še nekaj suhih paradajzov (tut če ne, ampak so bli lih tle), dodal šalco leče, bele bela stebla šopa blitve, premešal, zalil s toliko vode, da je bilo vse vkup prekrito za dober centi, dodal sol, poper, lovor in skuhal do mehkega (jaz v ekonomu, 10 minut pod pritiskom, brez bi se tole cimpralo kakšne tričetrt ure) … na koncu sem vmešal še narezano blitvino listje, malo povrel, nakolutil klobaso, odprl boco dingača za ene, boco pošipa za druge in tetrapak višnjevega maraska soka za tretje jedce (adaptiramo se, a veš), vse zbobnal za mizo in ob padajočem soncu z dolgimi sencami zaključil prvi dan … fino, je tak?!

dan 3: na ta dan so bile sence malo krajše, glavni obrok smo namreč iz večernih, dolgosenčnih ur zavoljo odhoda cenjenih tasto-taščastih gostov prestavili na zenitni časovni pas, ampak to ni zmotilo velikega duha, ki mu je zjutraj v štacuni v oko planila vrečka zamrznjenega graha … ej, pa tole bi bil krasen dodatek onemu kosu svinjskega hrbta bkk (nedelja je, spoštuj gospodov dan!), ki sem ga malo prej uplenil pri lokalnem pivcu (to ni nek al coholic na šanku, ampak kar resna mesarska firma) … to bo to! … še bonus karbse nucamo, zajebi lchf do konca!!! … polenta? ma, ne še; dejmo z njo počakat na kakšen brodet/golaž … krompir? eh, on je bil že včeraj v župi … riž? on pride raj solo v kakšno rižoto … smrznuti njoki? nehi, no as bulan?! … pašta? lohk, sam ne špageti pa to, raj kakšna kratka … oh, a – vem, vem, vem, že vem! … ne kupivna, domača pašta, ene simpl flike bom namesil, to ne more bit slabo … in res ni blo:

img_6442

strategija & taktika te zanimata? evo: kos svinjine sem posolil in popopral, ga zavil nazaj v mesarjevo folijo in šel odmlatit vodo do plaže batalaže (kravl, brez postanka, 700 m v eno smer) … priševši nazaj odprem pixno pera, na hitro umesim testo – moka, malo soli, malo olivca, malomalokisa, voda – pa v skledi zamesit, da se sprime, še malo pregnest med rokama in zavit v tatanko folijo … medtem na ogenj stopi ekonomlonc: na segretem olju z vseh strani opečem svijo, dodam par strokov sesekljanega česna, malo ingverja, prilijem belega vina, ko povre še malo vode, zaprem in prešuriziram 20 minut … v drugi skledi zavrem vodo, jo posolim in vanjo stresem grah … testo medtem valjam na svaljke premera 1 centimeter, ki jih nadalje narežem na 1 cm velike koščke in s prsti stisnem v krpice; ko so narejene, jih stresem h grahu in počakam, da se oboje skuha … kok cajta? tok da je skor skuhan, minuta gor/dol tle nima role … uno svino medtem vzamem ven in jo narežem na šnite; grah in krpice odcedim in vržem v zaft od pečenke; povrem, da se malo zgusne in pol dam na talarje … majkemi, majkemi, majkemi, dobar!!!

dan 4: nekak nismo računali, da bi že četrti dan prišlo do tehničnih težav v naši pod milim nebom postavljeni kuhinji … pa se je izkazalo, da nebo ni ravno tako milo, kot se dela, ampak da se zna takole v nedeljo ob desetih zvečer tako razkraviti, da kot bobi palčko zlomi ene par danskih fiberglas palic na šotoru, slednjega položi na blatna tla, ga dodobra zalije z dežjem, za boljši vtis še malo raztrga in njegove prebivalce pusti brez strehe nad glavo, glavnega kempinskega kuharja pa namesto na plac in k ribarom pošlje po nakupih v športne štacune: a mate kak fajn družinski šotor za sabo? … in so ga mel, čist fletnga, ki že stoji na mestu svojega sesutega predhodnika … celotna operacija vzpostavljanja normalnega stanja je pobrala toliko cajta in energije, da je kempinski danes postregel dva mrzla velka pira in tole:

img_6479

čist solidna margerita za en čist navaden priplažni kafič … jutri pa – ako bog i dhmz dasta – spet zajaham indukcijska gramofona 🙂 …

dan 5: evo, nova šotorska kapaciteta je v praktični rabi dokazala, da oni deklarirani 3000 mimiletrski vodni stolpec ni izmišljija, ampak drži: celonočno deževje kečui ni prišlo do živega in tako se je po jutranjem kofetanju lahko začel meditativni proces, v katerem je bil najglasnejši glas iz ozadja, ki je tulil, da a bomo madona že kej morksega skuhal, če smo že pet dni na morju?! … pritegnil mu je drugi glas, ki je tumbal, da je treba ponucat še od doma prinešene zaloge in na srečo se nista spičila ampak sta se našla na skupni točki – kosu še od doma prinešene botarge … to znamenito sardsko delikateso – nasoljene in posušene vrečke ribjih iker (ponavadi glavatega ciplja ali tuna) smo po dizastru pred desetimi leti ponovno vzljubili v krakovski žonglerki, jo potem nekaj porabili na 16. branču, ostanek pa je prav prišel danes:

img_6498

težko boš namreč našel kakšno reč, ki bi v goflji tako na glas tulila morje!!! kot botarga … slana, umamijasta, fišy, marsikomu tudi grenkljata in preagresivnega vonja … ampak hej, v kempinskem nema prava glasanja – kar se skuha, se poje 🙂 … torej: v kastroli zavri vodo in v njej kuhaj kratko pašto … v ponvi segrej olivca in praži narezane bučke (dve ali tri) … ko so bučke skoraj že, kar v ponev naribaj strok česna in nežno praži dalje … od kuhane pašte vzemi pol kozarca vode, jo prilj k bučkam in na vse skupaj naribaj botargo … dodaj še opcijski knof ali dva masla, vse skupaj vmešaj k odcejenim makaronom, premešaj in postrezi … pravim botargistom po vrhu ša izdatno naribaj robe, ostalim pač ne (če jih maš rad, jim ponudi ribanje sira); bo za fene več ostalo … 🙂

dan 6: tale se je začel k pej-no-v-rt: težko najdeš bolj depresivno stvar, kot je napol prazen obmorski kamp v jutranjem poletnem jutranjem dežju … otožni brezciljno  tavajoči liki, ki ne vedo, kam in kaj bi s samim sabo; dnevna rutina – pijaca/kava/zajtrk/voda/senca/voda/drink/večerja/drink – je podrta, alternativ pa ni ali so pač bedne, kot je bedno španciranje v belih superstarkah po razmočeni terrarossi … ampak na srečo so se potem zadeve odvijale samo še na boljše (logiš, na slabše bi se tako ali tako težko, ane): najprej je model na betonskem pultu pred štacuno prodajal frišne totnje, kilo za 50 kuncev, juhu, tomi deli, miško … končno morska večerja, kot se šika … potem pa v štacuni v oko pade še paketič rauhnjenga brancinovega fileja, ki sredi dneva konča v solati med makaroni, figami, limonino lupino in sokom ter olivcem … o, kok je to dobr!!! vzdihujeta punci (starejša, mlajši se ne spodobi tako eksplicitno izražat navdušenja :-)) … in potem fotr z vetrom v laseh (haha!) uprizori tole:

img_6522mogoč ne boš verjel, ampak tole je enolončnica! … v ekonompiskru (on je tvoj najboljši frend v kempu, to veš?) sem najprej na olivcu pražil očiščene lignje (hec, iz ene treh je blo treba pri pucanju izvadit skor cele požrte kozice), jih zalil z belim vinom, ko je ta malo povrel pa sev reč prestavil na krožnik, v piskru pa na frišnem olivcu pražil na polcentimetske rezine narezano veliko čebulo in par nalistanih strokov česna … dodal sem še štiri olupljene in narezane krompirje, solil, popral, potresel s papriko v prahu, dodal lovor in origano, premešal, zalil z župo, ki so jo v talarju spustili lignji; dobro premešal in lignje zložil na krompir … potem pa pisker zapret, nabildat pristisk, odštevat deset minut (kar je okej, to je ravno čas za en špricer), odklopit in ko pritisk pade reč razporedit na talarje in jedce zbobnat na kup … za fotosešn pol še mal peteršilja gor nabutaš, kr popestri ferbe, ane? … neke sorte ligenygulyasz je to, a veš? … in dobr je, to vem pa jaz! 🙂

dan 7: če mi med običajnimi letnimi dnevi kdaj uide fraza dani se vuku, godine lete, mi kaj tekega med mlatenjem vode, guganjem v mreži, laganini kofetkanju in kempinskih nabavno-kuharskih operacijah sploh ne pride na misel – v bistvu smo komaj prišli, pa smo že tle, ko je polovica že mim … ampak preženimo te črne misli – še pol je pred nami! … osrednji punkt današnjega dneva je lekcija, da v dalmaciji nikoli resno ne planiraj kakšne kuharije … današnji plan je bil pečejaško perutničkanje; pa – ha! valjda ne v soniku ne pri  pivcu, ne pri žbregotu ne v konzumu ni bilo niti ene same letečnice … zvezda dneva sta tako nenadejano postali ga. koruza (prva z leve) in ga. klobasa pivec (prva z desne); družbo pa jima je delala ga. peperonata:

img_6537

takole je potekalo, ako kaniš kaj od tega rekreirati: po dopoldanskem kravlanju (kolega ločniškar je z od sina izposojenim garminčkom nameril cca. 1.700 metrov) sem na olivcu do mehkega (a ne do porjevelosti!) nežno prepražil eno nalistano čebulo ogromnjačo, dodal tri stroke sesekljanega česna, povečal ogenj,  dodal še tri rdeče in tri rumene na 2 cm široke trakove narezane paprike, pražil kakšnih pet minut, potresel z origanom, popopral, posolil, vmešal dva lovorova lista in dva velika na kocke narezana paradajza … reč sem pokril in jo nežno dinstal pol ure, nato pa je počakala na večerno serviranje … kobasice so šle klasično: par milimetrov vode, olje, potem pa zavret, počakat da voda povre, zmanjšat ogenj in na izi popečt do željenega odtenka rjave barve … in še koruza: olupit, obrezat, v ekonom nalit četrt litra vode, koruze dat v vodo pokonci, s ta širokim delom v vodo, zapret, nabit pritisk, odštopat dve minuti, počakat da pritisk pade in postrežt – pri nas je to bilo s kajmakom in soljo (tudi putr bi bil legit!) … skratka: pokukaj tudi na spodnje dele sadno-zelenjavnih štantov; tam je naša danes skrivala tole zlatkico 🙂 … jutri pa osmi dan! … kaj bomo ustvarl? rok? rog! rog izobilja!!!

dan 8: v izogib ibungam z mesarsko-ribarskimi entitetami, ki tukaj diktirajo izvedbo kempinskih obrokov, je bil danes plan relativno trotl zihr – chef je odredil pretežno zelenjavni obrok in sicer se je odločil pripraviti rižoto po vzoru melancansko zmantekirane rižote – tudi zato, ker ena lokalna teta prodaja res hud rikotast mlad kozji sir: img_6546

ključni izziv je bil, kako speči melancane, glede na to, da smo tukaj tako brez pečice kot brez plinske rinke; na koncu sem se tri male melancančke odločil narezati na četrtinke in jih speči na precej radodarni dozi olivca v litoželezni ponvi, potem pa jih dati v skledo s pokrovom, jih posoliti in počakati, da se toliko naparijo, da se je njih meso dalo lepo ločiti od lupine … meso sem potem s paličnim mešalnikom zmlel v kremo, ki sem jo čisto ob koncu vmešal v rižoto … ta je bila pripravljena po zdaj že dodobra preverjeni ekonomlonc metodi (a može i klasika, prijatelju – praženje, prilivanje, mešanje itd.): prepražil sem čebulo in korenje, dodal pol kile riža, pražil ful, ofrišal z decilitrom malvazije, ko je povrela pa sem prilil dvojno riževo volumsko količino vode, solil, popral, vtaknil not še vejico rožmarina, zaprl in nabil pritisk za pet minut (tle je tud men narastel pritisk, ko je štirikrat ali petkrat vmes ven zabrisalo štrom … grrr!!!) … medtem sem v oni ponvi popekel še en nakockan melancan in bučko … po petih minutah sem pisker prelil z vodo, ga odprl, dodal melancanovo kremo, popečeno robo, dobro premešal, naložil na talarje … potem pa si rižoto vsak še opremil s sirom, poprom in olivcem – pa, po želji! – kot v onem jinglu radia študent …

dan 9: ejm navte verjel: perutničke so pršle! … in to potem, ko se je v dramatičnem vetrovno-deževnem dopoldnevu že zdelo, da bo treba ponovno zagnati plan b, sej je terala stara lajna: ne v soniku, ne pri pivcu, ne v buretu, ne v konzumu, ne v žbregotu ni perutničk … nakar se v drugem krogu, ko gazda uleti v sonik po plan b, izkaže, da mladenka v hladilnik fila piščančje produkte, med njimi perutničke … dej sm! … tako da, lejdiz end đrmaniz, kempinski dan 9, plan a:

img_6556

una reč zraven so mlinci, novo kempinsko odkritje, ki je v resnici kar ženijozno: nalomiš une plahtice pečenega testa, jih preliješ z vročo vodo/župo, pokriješ i eto ti kvalitetne karbs doze … ampak to je na konc – na začetku je namreč spet ekonomlonc … jebiga, marsikdo ga ne mara, ne uporabvlja, ga cvika, se mu zdi brezvezen, ama za kempinskanje je to najboljše možno orodje… s perutničkami smo tako: če si ti u zen poziciji, da jih dolg in počasi pržiš na roštilju, okej … ampak tkole je še boljš: perutničke (kakšno kilo naj jih bo) prereži, jih posoli, popopraj, poresi s papriko v prahu, dodaj tri naribane stroke česna in vse dobro premešaj … v ekonom nalij tri deci vode, daj not perutničke, nabuzdi ogenj, ko naraste pritisk štopaj 10 minut, ugasni in pusti – to lahko narediš že kar takoj po zajtrku … zvečer pa potem perutničke pobereš ven, jih osušiš in jih na ponvi počasi popekaš do hrustljavosti (če si šmeker, lahko iz tamalih polovičk, tam, kjer sta dve kosti, eno pobereš ven; čisto lahko gre, pa jedci ti bodo hvaležni :-)) … vodo, v kateri si perutničke skuhal pa zavri in ž njo prelij mlince … to bo tops, še posebej, če boš čisto na koncu mlince zabelil še z oljem, na katerem si perutničke zapekel … zraven: solata z jogurtno-majoneznim prelivom in jajcem, vin, za mularijo še mayo/keč, ampak ni nujno sploh … če si kaj od tega velja zapomnit za tvoje kempiranje, so to mlinci … jutri pa – nedelja, tauhanje, kuharski predah in mini report o gradeli iz konobe ugljan …

dan 10: huh, dvoštevilčni smo postali, pa se mi zdi, da smo komajda šele začeli resno pripaljivati indukcijske plate v mešanici burje in tramontane … nedelja je tale dan, laganini tiste sorte, ko iz napol praznega kafiča isola zjutraj opazuješ nedeljsko starobabovsko gužvo na pijaci pred štacunama in starofotrovsko v konkurenčnem kafiču azur (kjer je kofe cenejši, pa so zato vsi tam, ampak če jih hočeš videt vse morš bit ti drugje, torej v onem drugem kafiču), vedoč, da ti danes ni treba v boj za planirane namirnice, ker boš zvečer ždel na terasi konobe ugljan in plenil robo iz tegale ognjišča:

img_6582

kempinskarska strategija je namreč taka, da v primeru obedovanja izven baznega tabora planeš po zadevah, ki jih v baznem taboru ne moreš/ne smeš pripravit – in odprta vatra je ena (poleg friteze in pečice) izmed njih … zatorej smo fantom pustili na gredelo vržt škampe (debeli, sočni, sladki, lepo dimasti) in tuno (okej, ampak pretanko odrezana, skoz prepečena) ter pofrigat kalamare (propisno!), a bolj kot vse to je bilo fajn, da so v kevdru držali flašo dingača skaramuča 2010, ki je bil wau! …
ker pa ne vem, če ti kampiraš na domak spodobne konobe in te ne bi rad pustil čisto brez idej, kaj zacumprati svojim jedcem, sem že sredi dneva, preden me je đovani zvlekel na minus trideset metrov, uprizoril eno narodobudno slovenarsko malico:

img_6571

beli žganci so izi pizi: v vrelo slano vodo streseš moko, jo malo še preliješ, da se naredi žganc, pokriješ in kuhaš slabe pol ure … medtem v ponvi na kar nekaj olja in med kar rednim mešanjem pražiš nalistano čebulo; ko postane rjava, jo odcediš – čebulo streseš na papirnate brisačke, aromatizirano olje pa porabiš za žgance … te finaliziraš tako: odliješ vodo (in jo prihraniš), žganc razmešaš in mu prilivaš onega olja, če je treba pa tudi malo one vode … pokriješ za par minut in nato reč še malo razgoniš z vilicami … strežeš z jogurtom (hrvatski jogurti so odlični, dukat v litrci je res hud!) in poteseno s čebulo, ako si v pretežno slovenarskem kempu lahko tudi zajuckaš! … živeli!

dan 11: na jugu nič novega – spet težave z izvedbo plana a; nikjer kakršnegakoli kosa govejega hrbta, ki bi lahko ratal steak na ponvi … zatorej plan b – mleto goveje pleče, ki ga nato posolim, poporam in razdelim v dvanajst kugel, te potlačim v nekakšne burgerčke in jih pečem v litoželezki … še pred tem narežem pol glave zelja, naribam tri korenčke in eno jabolko, na vse skup stisnem sok pol limone, dodam sol, poper, majonezo, gorčico in jogurt ter premešam in pokrijem … še nekaj šampinjonov narežem in na hitro prepražim kar bo oni ponvi z burgerčki … in potem to izgleda nekako takole:

img_6613

ni ne vam kako spektakularno, niti ne vem kako posebno; je pa dost okej in relativno hitro pripravljeno, kar je fino, ker smo vsi mal sitni od celodnevnega pihanja vetra v glavi … a, še carbsi te verjetno/mogoče zanimajo? čipi-čips, 150 g pakiranje … pa pilsner urquell 🙂

dan 12: to je bil dan, ko do sprememb in prisilnega izhoda v plan b (ali c) niti ni moglo priti, saj smo vse sestavine imeli že v kištah, akumulatorskih hladilnikih, visičeih mrežah in ostalih pritiklinah kempinske kuhinje … števec dni je namreč (jao, a že???) tam, ko je počasi treba začet praznit zaloge pokvarljive robe, ki je ne bi ravno trogal nazaj v domačijo … tako je jutranje skeniranje svežih živil pokazalo nekaj strokov česna, pol zeljne glave, eno veliko čebulo in eno rdečo papriko, konzervni oddelek je držal še pločevinko koruze, kišta s suho robo pa komaj načeto vrečko praženih neslanih arašidov in zavitek riževih rezancev … ti so poleg mlincev drugo vrhunsko odkritje letošnjega kempinskanja: za dobre dve minuti jih deneš v vročo vodo, odcediš in zmešaš z v ponvi prepraženo robo po svoji izbiri (v mojem primeru: s tistim od zgoraj, oplemeniteno z brzigom kečapa in decilitrom sojine omake) … gospe in gospodične, con-fusion cooking parekselons:

img_6623

fotka je malo ambientalnija, to pa zato, da si laže predstavljaš v kako težkih razmerah poteka delo v kempinski kuhinji in kakšni distraktorji nam vseskozi odvračajo pozornost od nožev, loncev in dvokomponentne indukcijske plate … ampak mi se ne damo – tu smo, vaši smo! … jutri s finalom praktične kuharije! … zdržte še malo; stay tuned!!!

dan 13: okej, skoraj smo že čisto okrog tegale kempističnega ringlšpila … in če smo reč začeli s pohanci, lahko proti koncu, za zadnjo kuhajočo se večerjo še enkrat urpizorimo pohance – ampak tako bolj šolskomorsko različico:

img_6649na levi seveda spoznaš krompirjevo solato – ugljanske zalenjad poradavajoče matere ne morejo prehvaliti ugljanskega krompirja in za razliko od ostale robe, ki verjetno prihaja z druge strani jadrana, je kartofl verjetno res od tukaj … in je dober, vsaj tale v solati je bil … klasika je to: krompir skuhan, olupljen, narezan, soljen, popran, okisan, naoljen, ogorčičen, namajonezen in očebuljen … desno od njega je oslič: ni to neka konfekcijska roba, ampak pravi, resen rasen jadranski primerek, ki sem ga na veselje galebjega para očistil v morju in sfiletiral čisto ob obali … sledila je vešča chefičina roka, ki je kose fileja prepeljala skoz moko, jajca in drobtine, nato pa še friganje v segretem olju v ponvi in serviranje uz valoveč jadranskog mora, od kterih se bomo kmalu spet poslovili za kar nekaj časa … dan 14 bo, kot narekuje tradicija, pica na pomolu; mogoče fotka, prav veliko besed pa ne … skratka: to je blo to za letos od kempinske kuharije … upam, da komu kaj prav pride – še letos, al pa kadarkoli kasneje … živeli!

dan 14:

it’s over … and we’re out!

3 thoughts on “kempinski 2019

    • ha, doris! … to so bralke, kot jih kruh pa vin potrebujeta in cenita … never stop cookin’ … želje po lepem imetju vračam z enako mero! živeli!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s