po nadvse fajnem druženju z majo in domnom v prvi epizodi proslavljanja lanskega tombolskega rednega letnega žrebanja ni minilo prav veliko tednov, da smo se v kruhovini spet priklenili na šporhert in zakuhali še drugi del – ta je bil skoncipiran in pripravljen za gospo ano, ko se je lani izkazala z največ zapolnjenimi kvadranti s kuharskimi zadatki, zato se je zdelo prav, da tudi mi kar resno zavihamo rokave (ki so bili sicer še vedno kratki, tako da smo jih vihnuli skoraj do faze mortena harketa) in uštimamo resno praznovalno fešto …
konceptualno izhodišče tokratne žurke smo poiskali v dveh balkanoidnih rečenicah, ki jih radi uporabljamo v splošni spiki … večerji smo namreč dali naslov jesen stiže, dunjo moja … ali ja ne priznajem ovaj sud! … september je namreč že kar fino na sredi, kar pomeni, da smo že v meteoroški jeseni – ampak mi se ne damo in hočemo tole poletje šibat še naprej, zato smo izbirali sestavine in tehnike, ki priličijo poletni kuhariji – morska favna, tudi surova; poletno sadje in zelenjava, roštilj, zmrzline take fore … konkretno je bilo tako:
za začetne rihte sem napekel mehkomehke perličaste mlečno maslene kruhe – take, kot smo jih poleti navajeni ne-znat-nehat-jest na morju, jih pomakat v ostanke paradajzove solate in tako … kruhi so prišli prav za spemljanje tele na pogled ne preveč vabljive (aber videz je, še enkrat več, prevaral) kolekcije riba-školjke-rak … riba je bila brancin in je bila surova narezana na kose – vsak je dobil dva, enega surovega, enega pa osmojenega z brenerjem, aveš kao japanski aburro; rak je bil škamp – en surov rep je bil potresen z limonino lupinico, drugi pa s pimenton d’espelette, ki je ena taka posebna, fajn aromatska, nežno jaka francoska suha papričica; školjke so bile gmajn mušole in so bile marinirane v taki malo nenavadni curryjasti omaki še ena krušnomazalični poligon: oranžna reč v temle karpaču so tanko narezane melone, meso je račji file, ki je bil par ur mariniran v suhem šeriju, nato osušen in pečen na zmernem ognju (šest minut na koži, tri na goli strani), posoljen, ohlajen, zamrznjen in na mesoreznici nafetkan na ful tanko … rdeči ribez poznaš, z njim nisem delal nič, še s stebla ga nisem ofucal, čez vse skupaj pa sem nato namlel sečuanski poper in polil s polivko iz sherryja, olivca in parih kapljic limoninega soka chefica se je s temlje pjatom kar najebuckala: je potrpežljivo namotala špagete iz s sipino tinto obarvanega kormpirjevega testa (njošgeti reče temu, ker gre za melanž njokov in špagetov), salso pa je spržila iz grdobine, kapesant, janeža in fiskefonda ter vse skupaj dodatno umamizirala z botargo jagnječje zarebrnice so se kakšno uro kopale v bazenu na 55 stopinjah, nato pa so bile na hitro in na hard opečene na žaru, kjer se je finaliziral tudi z račjo mastjo premazan mlad krompir, medtem ko sem melancane za babaganuž osmodil že dan prej, skupaj s paradižniki, ki so salsa postali šele po izdatni peki na žaru ter temeljitem odcejanju; olive sem narahlo opekal na ponvici in jih na koncu posul s čisto malo cukra, da so nežno karamelno hrskale pod zobmi mali brejkec pred cukrom so bili tile kosi resnega koznega sirnega zajebanca iz istrske stancije kumparička (intervju z winklerjem, ki jih dela je vreden posluha), premazan s hardkorovskim lanskim pekmezom izpod potrpežljive majstorske ruke, ki tole tudi piše finale je bil hud! semifreddo z zaswirlanimi robidnicami in figami ter pistacijo je bil – tudi zaradi cvetja – zaslužen za najglasnejši vzklik “pa kakšna jesen, modeli??!!”
tudi žejni nismo bili, za kar se gre tokrat zahvaliti predvsem (le oni vermut na desni je od italjansksega profesoreta) macronovim sodržavljanom, ki so pridelali in stisnili marsikatero dobro kapljico, še posebej všeč nam je bil na ravno pravo stopnjo frišnosti in karakterja doteran tri leta star pouilly-fuissé vincenta girardina …
no, potem smo družno uspeli nagruntati še nov kavni napitek, ko smo kepico vanilijevega sladoleda namesto z navadnim espressom prelili s correttom, torej s šnopsom ojačano zadevo, in se potem nismo mogli odločiti, ali zvarku namesto afogatto bolj priliče ime afforetto ali pač corregatto in se vobče imeli čisto fajn – drugače pač ne bi posedali od osmih zvečer do dveh zjutraj … tik pred zaključkom žurke je namreč anin matej ob pogledu na pečični displej zavzdihnil “upam, da tole ne kaže ure, ampak temperat-uro” … žal 1.50 v danem momentu ni ni pomenilo 150 stopinj … vam pa moram ponosno pokazati tudi darile: ana in matej sta namreč (poleg platnenih pogrinjkov in lastovskega olivca) prinesla takle kruh in vino – obojega smo bili tako veseli, da je (ali pa bo kmalu) šlo v komisijsko uničenje … iskrena hvala!
mi pa že tuhtamo, kaj narest z letošnjim žrebanjem … stay tuned!
haha, skor vse opcije si probal, razen ta prave: teza 🙂 … zarebrnice so via eko kmetija macerl – ni uroš sam za lafargeovce preganjat, je tud za jagnjeta gojit 🙂
kruh & vino 
Ma uau! Pa kakšna jesen … če okuse “vidiš” v barvah, je tole je cel spekter poletnih barv! 🙂
hvala – cilj je bil torej dosežen! 🙂
To zgledajo ene zelo fletno očiščene zarebrenice… 🙂
Zelo lepo! Čestitke!
Katero vino je to Etza? Vitezovo? Vietzno? Vieazno? Nč ne štekam
haha, skor vse opcije si probal, razen ta prave: teza 🙂 … zarebrnice so via eko kmetija macerl – ni uroš sam za lafargeovce preganjat, je tud za jagnjeta gojit 🙂