tale vikend je v resnici približno toliko žabji, kot so res galebova jajca v zadnji epizodi letošnjega kempinskega … žaba, o kateri bo tekla beseda je morska, znanstveno se ji reče Lophius piscatorius, lahko pa bi ji rekli tudi spaka ali grdobina, ampak potem bi bili že zelo blizu serpentinškovi coni baba je žaba in žaba je spaka in grdobina, kamor pa nekako nočemo, ane da ne? …
torej bo glavna protagonsitka tegale vikenda morska žaba … ena srednje velika cela, pa še dve ekstra glavi sem uplenil v ribnici … zakaj? zato, ker veliko kuhajočega ljudstva od žabe vzame samo krasen premium piece od mesnatega, okusnega repnega fileja, kar na drugi strani omogoči znalcem, da iz onih glav, ki ostajajo na ribniškem ledu (in so poceni) skuhamo najbolj frajerske in okusne ribje župe in fonde, še pred tem pa – ako se nam da in dobro je, če se nam – iz glav izrežemo ličnice in podbradke ter jih prihranimo za hitro prženje ali pa kar sesekljamo v neko ad hoc sekanico – oboje je lahko tudi chef’s treat …
nu, vikend plan je bil torej takle: iz treh morskožabjih glav, repnega hrustanca ene une cele ter iz aromatske zelenjave (čebula, česen, peteršilj, korenje, zelena, lovor), brizga ouzota in dveh brizgov malvazije skuhat močno ribjo osnovo … večino te nato ponucati za kuhljanje fregole v soboto, malo pa za zaftanje v pršut zavitega žabjerepa v nedeljo … ker smo u naši bajti tauharji in potapljaško maksimo plan your dive and dive your plan prenašamo tudi v kuhinjo, smo potem dejansko uprizorili točno to:

sesekljano polovico čebule sem v soboto proti večeru nežno prepražil na olivc in se nato obnašal, kot da delam rižoto, le da sem namesto riža v široko ponev stresel fregolo (sardska tipična paštica je to), jo malo prepražil, požegnal z malvazijo, nato pa jo počasi kuhljal, po šeflah prilivajoč ono žabjo župo; pač dokler fregola ni bila skoraj kuhana … v paralelni ponvi ste se na izi pražukala dva nalistana stroka česna in ena narezana midsize bučka … ko je bila fregola skoraj že, sta se česen in bučka preselila v njeno ponev, v njuno pa so najprej skočile narezane žabje ličnice in podbradki, ko so se še te po hitrem praženju preselili v fregoland pa so se v ponev na odpiranje pod pokrovko vrgle še klapavice … final touch je bila fino naribana/nastrgana botarga (to so nasoljene in posušene vrečice iker), katere superpower je v tem, da sem jo naredil čisto sam: še v kempinskem sem vrečki previdno odvzel iz palamide, ju nasolil, doma pa na zraku (not u webra sem ju zaprl) še do konca posušil … ottima bottarga, lohk bi jo za prodajat delal!

v nedeljo je potem prišel čas za ta fensi del une ene žabe: rep … obe njegovi polovici sem posolil in popopral ter ju skupaj zavil v nekaj rezin pršuta … na sredo protfana sem postavil kup nažuljenanga korenja in pol nalistane čebule (una belokranjska sorta, take podolgovate so, mi je majka!), prilil kakšen deci superžabažupe od sobote, na kup korenja pa se je usedel džojntek od pršuta in žabe … vse je šlo v pečico na 200 stopinj, po pbl. četrt ure sem reč napalil na grilanje od zgoraj, da se pršutov omot hrustljavo zapekel … nato je šla riba na porcijski razrez, ostalo pa v ponev, kjer je zosek še malo povrel, zelenjava pa malo popekla … aja, nekje vmes sem (v ekonomu, ne morem ti prehvalt, kok on prov pride u lajfu domačga kuharja-gospodinjca!) skuhal tri krompirje in par strokov česna, jih odcedil in pretlačil z rjavim putrom … in pol smo to jedl skupaj z eno na sredo mize postavljeno bovlo tzatzikija in se mel lepo … tudi najstnica, kljub temu, da je svojo recezijo strnila v uredu, čeprov men ta srf-end-trf ne dogaja tok kot vam … lolz, pa kar takoj na soundtrack, ki pa je – serpetinškijadi navkljub – lahko grd, ane: bubba sparxxx – ugly