da je na finskem fino je zvestemu bralstvu dotičnega redkoobjavnika jasno že iz histročnih objav, ki se tu pojavljavo od prve helsinške vizitacije leta 2009:

• kratek introduction v finsko košto,
• epsko (matr, tega sem pa res dobr napisal) inšpektorsko patria style poročilo o dogajanju v ravintola olo,
• oskrbno-alkoholni helsinški update iz leta 2018 (z resnim slinocedskim dodatkom pravega, doma uprizorjenega finskega brunnsija,
• del poletnega reporta leto kasneje, ki mu je sledila še obsežnejša food-focused reportaža s festivala flow,
• malo po svoje zatwistan proper recept za pripravo znamenitih finskih mini pitic, ki jim pri nas doma rečemo karelijanke in isto tako
• frajerska navodila za pripravo hrustajočega sendviča z ocvrtim tempehom, kot smo ga z zobovjem mleli na flow festivalu

letošnji obisk helsinkov je zaradi svakojakih razlogov v luftu visel skoraj čisto do zadnjega, a na koncu je kozmična karmična direkcija vendarle dovolila takšno sestavljanko, da sta chef in chefica pet noči in skoraj pet dni preživela na osončenem, s prijetnimi temperaturami in še vedno precej dolgimi dnevi opremljenem helsinškem koncu … ene par stvari se mi je vtisnilo v spomin, jih bom zapisal tu – malo zato, da jih delim, malo da ne pozabim … začnemo s temle madafakin hot brgerjem:

snack je perfekten: bombica je mehka in puhasta, razkoščičeno piščančje stegno je marinirano, sočno in resno hrustljavo ocvrto, solata in čebula lepo škripneta pod zobmi, cheddar doda še malo kremavosti, zosek pa ja sladko-kislo-spicy … kar je fascinantno, je cena … helsinki niso ravno džaba destinacija, zato je cenovna postavka petih evrov za tole reč presenetljivo ugodna … še bolj, če veš, da si jo je zamislil in sfural kim mikkola, chef, ki je svojih nekaj sezon oddelal v nomi, nato v heslinkih pognal restavracijo inari, ki zadnji dve leti nosi mišelinko, vmes pa se mu je zdelo fajn in pameteno narediti tudi nekaj od ljudi za ljudi: poleg tegale pilečega pogona (poleg burgerja za 5 evrov streže še perutničke – 6 za 5, 12 za 9, 24 za 16 in 48 za 30 evrov) ki že prerašča v franšizo, pripravlja še kolekcijo komfort fudov za dostavo in osebni prevzem – vse jedi imajo isto ceno, spet pet evrov …
tole gre vzeti kot primer res dobre prakse: najmanj, kar je, se moramo strinjat, da je model ljudina (osnovna urna postavka za pripravljalce tehle burgerjev je 15 evrov), ki ne jaha zgolj na višinah fine dininga, ampak akumulirano znanje in izkušnje uporablja tudi za snovanje in pripravo odlične in vsem dostopne ljudske košte … skratka: ni nujno, da vse kar nosi pečat nome (ali poljudnega templja ozvezdičene visoke kuhinje, tudi na slovenskem) ni nujno tudi tako ali drugače nedosegljivo … kar nucamo, je samo malo manj snobizma in zagledanosti vase in to tako pri chefih kot njih fanih – pa se bomo vsi imeli bolj fajn …