tretja chef/chefica ekspedicija na helsinški flow festival v zadnjih devetih letih (povprečno vsaka tri leta – ni slabo, ampak ker je v helsinkih tako fin(sk)o, bi lahko bilo še boljše) je bila najdaljša do zdaj, zato je tudi popopotna depresija malo globlja kot ponavadi … hitra jedilna opažanja za morebitne odprave cenjenega bralstva so takele:

brunssi is a must: bifejski pozni zajtrki za vikend so krasna inštitucija, za – glede na ostale cene ugoden – fiksen znesek se ponujajo zanimive solate, razni lososi in ribovje, fletne kaše in granole, smutiji in sokovi, obvezna kahvia pa tudi fine crkljajoče biskvitne cukrarije … osebno izkustvo priporoča posh ni-da-ni brunssi izkušnjo v hotelu klaus k (25 evrov), ljubko zajtrkundijo v dizajn štacuni/kafiču moko market (20 evrov) in starošolski super zajtrk pri pekarni ekberg (12,9 evra, priporočamo tudi kosilo za še 40 centov manj)… dobro jutro, dober dan!

tržnična situacija: stara tržnica v pristanišču je še vedno ljubka, a njena tržnična vrednost za, recimo, srednje zahtevnega samooskrbneža, je praktično nična, saj gre zdaj bolj za niz štacun z bolj ali manj predelano/zapakirano robo in gostinske obrate (še vedno pa je super štant s tremi župami dnevno, priporočam!) … za svežo mesniško in ribarniško robo se – pa magari samo na firbcajoči pohod – odpravi v hakaniemisko halo, mnogo resničnejše, manj sturistizirano …

alko: koholi so na finskem dražji kot pri nas … niso pa božjastno dragi – napotnik se je celo prav po turistično nategnil in z nakupom dveh primerkov finskega gina kao racionalno odlašal do letališkega tax free shopa … no, napaka: izkazalo se je, da sem za steklenici gina napue (ta je šel z mano zaradi imena, ane) in domorodnega helsinčana  plačal približno malo manj kot 10% več, kot če bi jo kupil v normalni državni štacuni alko … ta me je nasploh sezula s založenostjo v vseh segmentih koholiziranja, med vini je bilo najti celo verusova šipon in renski rizling ter briško krasno belo …

no, največje odkritje pa je originalni helsinški long drink, ki ga zdaj, ko sva že doma pridno rekreirava, spominjajoč se krasnih, dolgih helsinških dni:

gre pa takole: v glaž butni led, na led zlij merico premium craft helsinki dry gina (dokler ga imaš (če ga imaš),  potem pa pač kakšnega drugega gina); prilij dve merici sveže stisnjenega in precejenega soka oranžne grenivke in po merico tonika in mineralke … pij dolgo … in dolgo ponavljaj 🙂

ker je bil izlet glasbeno bogat, ti obzorje razširjam še z enim všečnim spevnim finskim rapom, ki si ga tam gori radi popevajo: pyhimys ft. vesta – kynnet, kynnet … nič ne štekam (razen da, according to google, kynnet pomeni nohti), ampak je res kul!