hja, zdajle so bo mogoče kakšnemu pridnemu, rednemu bralcu kruha pa vina, ki semle zahaja redno in zapise bere v zaporedjum kot nastajajo,  zazdelo, da imam nek  masterplan, po katerem bom počasi ekstenzivneje razmotril vse reči, postavljene na bogato obloženo mizo finskofilnega brunsija … no, do neke mere to drži, saj je kar nekaj stvari, ki do bile ob domači premieri tako dobro sprejete, da so prišle na reden spored naše kuhinje … karelijske pite, karjalanpiirakat jim menda rečejo tam gor so takšni ljubki čolnički iz preprostega rženega testa, ponavadi napolnjeni s kremastim kuhanim rižem (lahko pa tudi s pirekrompirjem, ne vem – nisem ne videl, ne poskusil) … tradicionalci jih potem zobajo z maslenim jajčnim namazom, mi pa smo zraven raje zavlakninili s skledo z bučjakom zabeljene endivije z jajcem … 
glavni hec karelijenk sem sam našel v twistanju riževe file – v osnovnem receptu gre za rahlo osoljeno, z mlekom in maslom čisto do mehkega, kuhan riž (osnovni recept pravi: zavri dva dl vode, dodaj nekaj kosmov masla, ko se to stali pa lonček riža; kuhaj, dokler riž ne vsrka vode, nato priliješ liter mleka ter počasi kuhljaj eno uro; posoli na koncu) … ko se ta ohladi, postane dovolj kompakten, da se ga da lepo polagati na testeno podlago, ga po njen razmazati in z obrobljanjem testa zapreti v notranjost pitice … e, ko sem te pite delal prvič, sem v kuhan riž vmešal že malo na kockice narezane in prepražene dimljene slanine, da ej vse skušaj dobilo malo rauh šmeka … drugič sem pa že bil bolj korajžen – namesto običajnega sem uporabil črni riž venere, ga kar fino začinil s timijanom in majaronom, za dodatno vajo v slogu pa uporabil ostanke nekaj dri prej počasi dušenega jagnječjega plečeta … reč je – dokler je nismo v nekaj minutah razmontirali – izgledala takole: 

kar fletno, ne? … to, da so bile piturdine dobre niti ni tako pomembno, kot je pomembno spoznanje, da se tale riž res da peljati v marsikatero smer – lahko ga vegančiš kuhajoč v ovsenem ali kokosovem mleku, lahko ga začinjaš po mili volji in domišljiji, lahko mu dodajaš svega i svačega (dokler sta sve i svačeg narezana na dovolj drobne koščke), po mojem ga lahko celo menjaš s kakšnim ješprenom ali piro ali pšenico ali ajdovo kašo ali kombinacijo … daj si duška!
kar pa zaenkrat ostaja tako, kot je zapovedal finski vir, je testo – če v dva deci vode streseš 4 deci ržene in deci bele moke, dodaš malo žličko soli in vse skupaj zamesiš v testo, bo tega dovolj za od oka 16 pit … tu spodaj je pribeležena fotofokumentacija, kako se je izdelave pit lotil gimnazijalec – testo je razdelil na šestnajst kroglic, vsako kroglico sploščil, obilno pomokal in razvaljal … potem je na bazo naložil kupčke file, jo poravnal in z nežnim stiskanjem prstov oblikoval obod (ta je lahko bolj ali manj zaprt/odprt – naše pite so bolj odprte, lahko pa bi dajal manj polnila in bi potem testo bolj zapiralo/pokrivalo središčno robo … 

pite so šibale na s dva peki papirjem obložen pekača, ta dva pa v na max razhajcano pečico (pri nas je to 270) … po približno četrt ure smo pite vzeli ven, jih bogato prepenzlali z v vroči vodi stopljenim maslom ter jih za četrt ure pokrili s plastjo peki papirja nekaj kuhinjskimi krpami, da so se malo pohladile/zmehčale … še kdaj jih bomo, ti pa tudi probaj!

še muzika mora bit … in to kar resna: jean sibelius – finlandia, op. 26 … pa tale video se ti res splača pogledat, hudo fleten je, z medoti in severnim sijem in jezeri in vsem!