že samo iz podatka, da je bilo letošnje festivalsko flowanje po debiju leta 2009 že peto po vrsti (pri čemer sploh ne upoštevam leta 2015, ko se je zgodil edini poskus širitve festivala izven finskih meja, za kar so severni ljudje izbrali prav ljubljano, kjer pa s(m)o potem pri izvedbi zajebali vse, kar se je zajebat dalo in tako potrdili prekletnostni urok, da nč fajnga ne mormo met) da bralki slutiti, da je chefici in chefu ta kulturna prireditev zelo pri srcu … gre za festival, ki se v popoldanskih, večernih in nočnih urah dogaja v kulskem ambientu nekdanje helsinške plinske elektrarne v suvilahtiju … plac je pravzaprav v mestu, do tja (in ponoči nazaj) se pripelješ s tramom, metrojem ali busom; to pomeni, da dopoldneve in zgodnje popldneve prživljaš med ležernim pohajkovanjem po mestu, potem pa na obvladlivo velikem prostoru malo shufflaš med odri in ostalimi prizoritvenimi in umetniškim ambientilanim instalacijam namenjenimi čoški, opazuješ svakojake outfite, vsrkavaš obči finski kulnes in, kar je za tole bložišče še posebej relevantno – festivalsko razpoloženje pumpaš s prigrizki in napitki …

najprej nazdravimo: poleg vode, ki se jo na pipah nataka v s seboj prinešene bidone, je osnovni napitek valjda en tak navaden lager pir, tam gor je to lapin kulta, v paketu z lastnikom pivovarne, tvrtko hartwell pa pridejo še ciderji happy joe in popularni pop drink, letošnji olimpijski sedemdesetletniki, lankero … potem pa finci še variirajo in postavljajo tematske šanke/šotore: na enem, zero zone so mu rekli, so šopali samo brezalkoholne napitke in koktelje, na drugem kar resno kolekcijo svakojakih kraft pirov, ena halica je bila džinovska koktejldžinica, mega šotor je na kozarec točil ene 50 različnih vinskih buteljk, za devetdeset evrov pa si si lahko obvladal tudi boco oficielnega šampanjca lanson, kar sploh ni mega veliko, če veš, da pri nas taka boca v štacuni stane okrog 50 evrov, finci pa kohole kar drago prodajajo; mala pixna lapina je, denimo, na festu koštala osem evrov, flaša prosecca pa 49 …

futr je na flowu velika stvar, pri kateri sodelujočim ponudnikom hrane postivjo kar jasne zahteve in omejitve, pa tudi strokovno pomoč in svetovanje, kako te omejitve doseči … leta 2019 je morala vsaka stojnica ponujati vsaj tri različne jedi, ena od teh je morala biti veganska, ena (lahko ista) pa sustainable (torej: lokalne sestavine, sezonsko … ) … letos so zadevo še pojačali – en veganc in sustainable sta istala, dodatno pa si iz ponudbe komplet črtali meso, kar pomeni, da je vseh nekajišestdeset stojnic pripravljalo večinoma vegetarijanske in veganske jedi, še vedno pa so bili v špilu tudi lososi in ostalo severnjaško ribovje … a sem kaj pogrešal meso? niti malo – modeli so namreč nacimpravali toliko svakojakih sals, kruhovja pa grilanih, wokanih, ocvrtih, dimljenih in ne vem še kaj zelenjav, nafjužnanih iz bohve vse katerih svetskih kulinaričnih praks, da mi ni ratal probat niti pol od tega, kar me je zanimalo in mi dišalo … skratka: da se, če se hoče … za ilustracijo pripopavam tri preverjene hajlajte:

skratka: ko so na prvi pofestivalski ponedeljek ob devetih zjutraj začeli prodajati karte za naslednje leto, me je kar malo zasrbela kreditna kartica … ampak bom vseeno še malo počakal na lineup … ti pa na naslednjo fino finsko reč na kruhu pa vinu … vroče bo!