ker je tale blog že dolgo na aparatima in je kar nekaj rednega bralstva sledilo avtorju na druge platforme (fb, instič pa to), je čisto možno, da si vsebino naslednjih treh ali štirih zapisov že videl prav tam … kljub temu sem se odločil, da gastronomske vtise z japonske priobčim še tukaj – malo zato, ker cel svet vendarle ni podlegel instantni nekajsekundni konzumaciji podob, japonska opažanja pa vendarle velja deliti tudi s hardcore kruhovinsko bazo; malo pa zato, ker je bilo doživljanje nippona tako intenzivno, da bo zagotovo povzročilo premike v mojem dojemanju kulinarike in sveta vobče … če si fotke in podpise že videl, si pa vseeno vabljen, da si jih ogledaš še tu – spremna beseda je spisana samo za sem …
začnemo z nizom tega, kar ponavadi na prvo lopto povezujemo z japonsko kulinariko: ribe, specifično surove … suši imamo seveda radi že tukaj pri nas – pri mami, v njamiju, pri satotu, ko ima tri ure cajta pa nas z njim pocrklja tudi chefica … kdor je gledal kultni doku jiro dreams of sushi, (za začetek pa lahko prebereš tudi moje razglabljanje o razvpitem gospodu) ve, da lahko japonska predanost perfekcionizmu kdaj kakega zagnanega izmojstrovalca odnese tako daleč, da se nam zdi že onstran zdrave pameti … je pa res, da je za nas, hvatanja krivina navajene balkanitose, japonska delovna zagnanost in predanost precej nenavadna in fascinantna … pa ne govorim samo o kuharskih manijakih, ampak praktično o vseh jobih, s katerimi sem prišel v stik: prodajalke vstopnic v galerijah, dealerji rabljenih fotoaparatov in objektivov, usmerjevalci prometa na avtobusnih in železniških postajah, kelnarji/DJ v jazz klubih, poštni uslužbenci in še in še – zdi se, da vsak svoje delo jemlje zelo resno in ga izvaja (si predstavljam) natančno po pravilih, ki so mu bila določena …
ko sem se v tednih pred odhodom razpitoval pri ljudeh, ki so že bili na japonskem, kam it jest in kje je kaj ekstra dobro, se je kot še najbolj uporaben nasvet izkazal tisti od vale, ki ga bom kar citiral: pejte za nosom po filingu, zanič ni nikjer, ker tega nimajo v značaju … in je res tako …
možnost 1: ko te ufati lakota pokukaš v kakšno oštarijico, počekiraš sceno, če ti je všeč, prešteješ koliko zicov je fraj in če to ustreza velikosti tvojega ganga in dvigneš odgovarjajoče število prstov, opremljenih z vprašujočim pogledom … ko ti majstor prikima, se usedeš in z mešanico popreproščene angleščine, govorice rok in gugl translejtorja nekaj naročiš …
možnost 2: ko vidiš oštarijo, ki se že od zunaj zdi kot pravšen gastro tempelj zate, pokukaš not,prešteješ koliko zicov je fraj in če to ustreza velikosti tvojega ganga in dvigneš odgovarjajoče število prstov, opremljenih z vprašujočim pogledom … ko ti majstor prikima, se usedeš in z mešanico popreproščene angleščine, govorice rok in gugl translejtorja nekaj naročiš …
dobro bo, zihr in to v vseh primerih! … a kako vem? ja, ker ti si kruh in vino o.g. in si odprte in radovedne glave, njim pa ni v značaju, da bi kuhali zanič … zdaj pa bodi dovolj besedi, čas je za prvi niz podob:
jaz sem – že spet – slinast, zato na tej točki zaključujem, druga runda bo bolj rastlinskega tipa … vse dobro!
