drugi del japonskih impresij v slikovnem delu pretežno posvečamo vegetarijanskim izvedenkam, na besednem polu pa se bomo malo ustavili pri estetskih standardih … tudi tu je japonska dežela kontrastov – od izčiščene, čarobne bukolične zen krajine do totalno razsutega z mljavžnt kabli prepredenega sračjega gnezda električne napeljave ki izgleda kot da je direktno uvožen iz – with all due respect – prištine, je včasih dovolj samo da se obrneš za 180 stopinj …
tudi z oštarijicami je tako: tiste epske male luknjice s pol ducatai zicov so marsikdaj na pogled res pomilovanja vredne rupetine, ki izgledajo, kot da so bile nazadnje prebeljene, ko je bil cesar akihito še mladoleten, sčasoma pa je gazda vanje natlačil svakojake napise, slike, kipce, znake in bohvekajše vse, tako da te kar pogosto obide dvom, da boš tukaj zaužil kaj užitnega … ampak potem v tej isti razbitini predse dobiš ljubko keramično skodelo in v njej minuciozno zložene elemente v nulo pripravljene in postrežene jedi … zgornji opis je seveda pretiravanje – jasno da obstajajo številni krasno urejeni in v nulo spedenani placi (in, čeprav precej manj verjetno tudi na hojladri postrežene jedi) – ki pa vendarle ni daleč od splošnega resničnostnega vtisa … imajo pa in ene (npr lynchevski 70’s style hotel kissho v yamanaki) in druge (seiji v kyotu) birtije nek šmek, karakter, ki ga kruhovinska gastrovedna glava seveda percipira z nekajkratnim ojačevalnikom …
poseben izziv je tudi komunikacijska mešanica japonsko izgovorjene angleščine (ki so slovansko uho težko že identificira kot anglerščino, kaj šele da bi kaj od nje razumelo), slovensko izgovorjene japonščine (big up & respect, chefica), govorice rok (predvsem kazalcev) in google translejta … na koncu se pa vse zmenimo s smehci, priklanjanjem in arigatogozeinmaaaaaas … dosti besedi, pejva k slikam:
v naslednjem delu pa užgemo po wagyutu, ostani tle ali pa pridi nazaj … pa še koga povabi!
