Špajza

Rajski vrt
Sodeč po knjigi vseh knjig (pa v tem primeru nimam v mislih Poletovega vodiča po odličnih slovenskih prehranjevalnicah), se je zgodba našega rodu začela v vrtu, kjer so bile prvemu možu in iz njegovega rebra narejeni prvi ženi na voljo neomejene količine izbranega sladkega, svežega, sočnega, eksotičnega sadja. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj sta v obilju vse tiste zapeljive eksotike dol padla zaradi navadnega jabolka. Že res, da »jabolko na dan drži dohtarja stran«, ampak da zaradi tega tvegaš izgon iz rajskega vrta, se mi zdi pa vendarle za odtenek preveč preventivno.

A mogoče ljudje prav zaradi izgona iz prvega vrta (ki ga vsaj delno občutimo vsako jesen, ko nas oštirji namesto v globoke hladne sence začnejo posedati za tople krušne peči) iščemo pot nazaj in skušamo najti vsaj približek našega pradoma. Nekateri to počnejo s puljenjem plevela na zelenjavnih vrtovih širom domovine, drugi pridno strižejo travco in dotakajo vodo okrasnicam okrog svojih ličnih hišk, tretji upajo, da bo nacionalka posnela še kakšno sezono Vrtičkarjev. Tisti, ki nimamo svojih posestev in se nam Vrtičkarji ne zdijo najboljša tv serija vseh časov pa hodimo okrog in posedomo po bolj ali manj urejenih parkih in – predvsem – gostilniških vrtovih.

Če vam omenim besedo vrt in vas prosim, da mi poveste nekaj asociacij nanjo, sem skoraj prepričan, da ne bi nihče bleknil špajza Nisem pa čisto prepričan, da ne bi kdo rekel Špajza, z veliko začetnico. Vrt, ki ga skriva ta mnogosobna, nadvse lično in prijetno opremljena gostilna na Gornejm trgu v Ljubljani je namreč nekaj, čemur bi lahko rekli »the« vrt. Še posebej na poletni večer, ko prižgejo množico svečk in se med kamni, rastlinjem in drobnimi okrasnimi predmeti sliši žvenketanje pribora, cingljanje kozarcev in sproščen klepet.

Čeprav sva na lestvici približkov Adamovemu in Evinemu vrtu Špajzino ozadje takoj postavila na zelo visoko mesto, nama ni prišlo niti na misel, da bi grizljala kakšna jabolka, saj so nama predlagali precej bolj zanimivih reči. V pričakovanju škarpene v curryu (ki jo mogoče malo presuho, a zato v zelo okusni sladkasto pikantni omaki, postrežejo v kapesanti) ter popečenih kozic (čvrste, hrustljave in sladkaste) na carpacciu iz bučk (ki bi, sicer podložene z rukolo, z lahkoto prenesle še kakšen dodaten okus) sva planila po domačem kruhu, ga solila in polivala z olivnim oljem ter zraven srebala sicer svežo, a dovolj telesno rebulo 2001, ki jo v svoji kleti in kdo ve iz kakšnega lesa sodih korajžno in uspešno dodelal Aleks Klinec. Od tu naprej je za tekočo spremljavo obeda skrbel Aleksov prijatelj iz Snežatna, Janko Štekar, ki v enem od vinogradov premore tudi nekaj trt za Brda povsem netipičnega renskega rizlinga. Tega potem dodaja v enga od svojih treh belih cuveejev, ki verjetno prav zaradi renskega dodatka nosi ime re-belo. Letnik 2001 je prav lepo pospremil – spet smo pri sladkastih okusih – enostavno, a dovolj nenavadno rižoto z rdečo čebulo in sezamom ter na žaru popečene jurčke, ki jih v Špajzi na srečo ne zatirajo s kakšno močno česnovo omako, amapk jih z duhovitim dodatkom sušenega paradižnika pripeljejo do resne kandidature za krožnik večera. Da je življenje v rajskem vrtu moralo biti res sladko, so nakazovale nadaljnje sladkosti, postrežene na njegovem približku: mehak, lepo pripravljen, sočen v pečici pečen kozliček, ki se je v ustih topil do te mere, da bi ga lahko pojedel tudi kakšen brezzob občan; in čisto simpatični telečji medaljoni v še bolj simpatični, jasno da sladkasti, figovi omaki. Kljub temu, da so v Špajzini kuhinji opravili nadvse dobro delo, pa vendarle lahko rečem, da tokrat ni vino spremljalo jedi, ampak obratno. Štekarjev merlot izbor 2000 je nektar, ki ga stvarnik gotovo ne bi postavil v rajski vrt, ampak bi ga gori nad oblaki srebal kar sam. Močno vino, z vonji in okusi, ki se komajda utegnejo umikati drug drugemu in trajajo in trajajo zagotovo sodi med najboljše tri reči iz slovenskih kleti. V senci tega navdušenja so tako ostali tudi sočen tiramisu, kuhana smetana z vmešanimi gozdnimi sadeži in – ta še najbolj po krivici – sladek Praprotnikov izbor laškega rizlinga 2002.

Besedo špajza Slovar slovenskega knjižnega jezika sicer gladko ignorira (čeprav se tam nekje pojavijo špaga, špahtel in špancirati), a kdor hoče preživeti kakšno prijetno uro v na rajskem vrtu ob dobrih jedeh in nekaterih vinskih biserih naše dežele, naj tega nikar ne stori

Advertisements

One thought on “Špajza

  1. špajza je eden najlepših vrtov in zgodb, ki jih prodajajo, vendar žal utrujena riba, izsušen korenček in brezokusno meso, ni figo vredno, si pa vedno znova, ko pridem na krasen vrt, želim, da bi bilo tokrat drugače in bolje in da te ne bi zapeljal le krasen ambient in dobro vino.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s