Krpan

Zasoljen dolgčas

pokorvače na žaru, trtinem, valjdaNa prvobitnega slovenskega hrusta z Vrha pri sv. Trojici ima povprečen slovenski državljan precej simpatične spomine. Že originalni Levstikov lik je silno simpatičen s svojo nedolžno solno švercarijo, bistroumno preprostim humorjem in silo s katero kot za šalo prenaša svojo kobilico, iz blata vleče cesarjevo vprego in podira cesaričino lipo (vidite, klen Slovenec si lahko tudi če lipe sekaš in ne le, če jih sadiš). Če tega prostodušneža updobi Tone Kralj ali pripoveduje Stane Sever ga imamo še toliko rajši. Verjetno so se prav zaradi konsenza simpatičnosti (prav gotovo pa tudi zaradi odsotnosti boljših lastnih idej) h Krpanovemu liku zatekli vse sorte trgovci z novci: rock banda, mesarija, uvozniki kamene soli, organizatorji močnostnih tekmovanj, fitnes studio, diskoteka … in seveda gostinci, kdo bi drugi. Že res, da omemba hrusta z mesarico v navezavi z besdo gostilna v glavi hitro nariše krožnike polne mesovja (slanega in verjetno ne konjskega), a že kar nekaj let velja, da se obrat ob Ljubljanici ponaša s pripravo iz slane modrine potegnenjih organizmov.

Kakšnega pozdrava iz kuhinje v obliki majhnega prigrizka se, kljub zaračunanemu pogrinjku, ne nadejajte, je pa polna Jazbečeva teranova penina pravšnja spremljava za prebiranje na prvi pogled obsežnega jedilnega lista. Zakaj na prvi pogled? Zato, ker se kaj kmalu pokaže, da imaš tukaj tri, v najboljšem primeru štiri opcije: kuhana riba, riba v pečici, riba v soli ali riba na žaru. Je pa po drugi strani res, da je izbor svežih belih rib velik, hrvaški sindrom – da je v restavraciji nemogoče jesti plavo ribo – pa je, meja gor ali dol, očitno uveljavljen tudi ob Ljubljanici. Pri hladnih predjedeh sta se pomerila Krpanov krožnik in krožnik z morskimi sadeži, podobnika v štirih točkah: sočni hobotnici s krompirjem, sladkima škrpeno v curryju in jastogovim mesom ter sipi v solati z rukolo in češnjevci. Zaradi dodanih res svežih in dišečih surovih škampov ter iz dimljenega brancina urezanega carpaccia je tokrat zmago odnesel Krpan … ali pa mogoče celo Jakončičev sivi pinot 2003? Od te točke naprej pa je bilo okusne zmagovalce tako ali tako iskati med vinskimi trtami, bodisi med onimi, ki še dajejo žlahtno kapljico bodisi med odsluženimi, s katerimi v Krpanu kurijo žar. Na žaru popečene sipe, položene na rukolo se nama niso ravno vtisnile v spomin, bile so pripravljene malce preveč na zob, prevladoval pa je okus po dimu. Čisto druga pesem in oda sveti preproščini so bile prav tako le na žar položene slastne školjke sv. Jakoba, pri katerih bi še tako kreposten človek hitro podlegel enemu od sedmih poglavtinih grehov, požrešnosti; tisti, ki jih ni naročil nevoščljivosti, kuhar pa prav tako upravičeno napuhu. Furlanski tokaj 2003, izšolan v novi nazaj k naravi šoli Marjana Simčiča je fletno, medeno vino, ki je okus kapesant lepo zaokrožilo, že omenjenim sipam pa bi težko pomagal še kakšen bolj korpulenten kozarec.

Da se v Krpanu zanašajo predvsem na ribiča in kurjača je pokazal še glavni krožnik, sočen, ne preveč masten in na žaru lepo spečen romb z dolgočasno klasično blitvo s krompirjem. Midva pa sva storila prav, da sva se zanesla na vinarja, saj sva iz na A4 list brez kakršne koli logike (kaj šele letnikov) nametanih imen izbrala Ivana Batiča in njegov

chardonnay 2000 reserva, reč za katero se je izkazalo, da je vanjo vloženo veliko več truda, znanja in idej kot v katerokoli drugo stvar ta večer. Plasti vonjev in okusov se kar ne nehajo odpirati, in ob takile steklenici bi človek nameditiral marsikakšno pametno reč. Mogoče bi bilo dobro, da bi si jo kdaj odprl tisti, ki v Krpanu sestavlja jedilnik, kajti dobri in korektno pripravljeni sladici, kuhana smetana s prelivom iz gozdnih sadežev in tiramisu sta samo še potrdili sum, ki se je pojavil že ob prebiranju jedilnega lista – da so namreč v Krpanu zapadli v dolgočasno rutino. Že res, da so izvrstne sestavine temeljni kamen vsakega resnega prehranjevalnega obrata in da Krpan očitno ima dobavitelje za prvovrstno morsko robo. Ampak to je pravzaprav predpogoj, od tu naprej pa je stvar šefa kuhinje kam, kako in s čim kani zapeljati svoje goste. Če so se v Krpanu odločili, da bodo dali zaprisego preprostosti je to čisto v redu, ampak težko bodo goste prepričali, da so sveže ribe in polena iz vinske trte vredna toliko, kot kaže visoka številka na dnu računa. Če bi se na svoji poti na Dunaj pri njih ustavil solni kontrabant bi jim zagotovo povedal kakšno še bolj krepko.

Advertisements

2 thoughts on “Krpan

  1. res, da je že stara objava, vendar sem šele pred kratkim začela spremljati tale blog(ic) in objave in če se mi ne bi – res usedlo v srce – tudi ne bi komentirala.. krpan .. je žal dolgočasen, precenjen (če sploh), vsiljiv z načinom postrežbe, hrana ni ti ni to kar pričakuješ (ok, v lj veš kaj lahko dobiš od ribe, ni to istra ali dalmacija), ni pristnosti, je res da na stenah kraljuje množica vele cenjenih oseb, ali ipak, če ni pomemben avto in obleka v kateri paradiraš, je okus celador bonbončki, ampak še ti neokusneži, so kul in stajliš, krpan je pa za nastopača iz spodnje vasičke-

  2. razburjena petra, še bolj kot jaz pred leti, hihi … akoprav ne delim s tabo navdušenja nad istrsko in dalmatinsko obdelavo ribe (z izjemo hudobno carskega jastoga iz velikega razbeljenega kurišča v skriveni luki na lastovu v sezoni 2001) se pa strinjam da nastopaštvo, predvsem kelneraja, ubija pozitiven filing v krčmah tod naokoli …

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s