Hana

Zanesljiv prvoligaš.

Ko sta onega dne iz one strani oceana priletela naša najdražja gastarbajterja, je po začetnem objemanju in odvijanju tistega, kar je prinesla teta iz Amerike ter občemu rajanju in objemanju ob cesarskem golu v italijanski mreži beseda nanesla tudi na newyorški kulinarični utrip. Ki je seveda živahen, kozmopolitski, poln polnih, chic, trendovskih, vrhunskih, navidezno vrhunskih in dragih lokalov, v katerih lahko posedaš, pojedaš in popivaš le če si to svoje početje najavil vsaj kakšen mesec, še raje dva ali tri, vnaprej. In nato druga beseda, ki je govorila o ljubljanskem kulinaričnem utripu. Ki je poln polnih kvazi italijanskih gostilnic, picerijic in špagetarijic, v katerih kralji niso gostje, ampak briljantinirani, visokorasli, črnolasi, domnevno vsevedni natakarji in ki jih je moč najti v vseh, ne nujno ujemajočih se, kakovostnih in cenovnih razredih.  In v katerem je poleg omenjene inflacije mediteranstva moč najti le peščico vrhunskih lokalov. Dobra novica za njihove goste (in slaba za lastnike) je, da lahko v njih ob urah, ko računa ne plača ta ali ona firma – se pravi zvečer in med vikendi – največkrat uživaš blažen mir in samoto.

Samo teden dni po nogometni zmagi nad Italijani je vpričo razposajene šesterice, vključujoč naši ladji na tujem, sledila še zmaga selektorja Adamljeta in njegove Hane nad kvaziitalijanskimi someščankami. Da so stvari lahko veliko bolj zanimive, če Italijane namesto za kopiranje vzameš za inspiracijo, je pokazal že prvi napad, ravno prav čvrsti ajdovi njoki v bogati omaki z jurčki. Drugi krožnik, s fazanom polnjen divji zajec s kostanjevo omako, v spremljavi še ene ajde, tokrat v obliki ajdovega štruklja s sirom je ponudjal dokaz, da naši jagri – za razliko od italijanskih kontrabantov – raje kot drobne ptičice lovijo resnejšo divjad. Končali pa smo tam, do koder vplivi lahov – razen v rizlingu – ne sežejo, pri medeni zmrzlini z bučnimi semeni in omako z bučnim oljem. Odbitek sezone in eksperiment, ki mu ne morem očitati pomanjaknja poguma, pač pa za moj okus vendarle malo preveč grenkobe.

A ker se tako kot v nogometu tudi v kulinariki prava vrednost ekipe pokaže na več zaporednih tekmah, sem bil prav vesel možnosti za ponovno preverbo. Da kani biti to en pomnjenja vreden dan, sta nakazovala že sveže in sončno sobotno jutro ter popoldanski sprehod po 7. slovenskem festivalu vin (če kje naletite na po meti, melisi in ribezu dišeči sauvignon 2002 iz radgonske kleti, se nikar ne obotavljajte – super vino, res!). Zvečer pa se je samo še stopnjevalo. Za umiritev naju je najprej čakala meditacija ob Jazbečevi teranovi penini (ob kateri med drugimi temami vedno zavzdihnemo tudi nad žalostnim zaprtjem njihove oštarije) in koščku rožnate, rahlo sladkaste račje terine s pistacijo. Aktualni vinski letnik sva najprej preverila s svežim, prijetnim, mladim, a ne več razgrajaškim naše trte sadom, letošnjim sivim pinotom Tilia. Mojster Slavko pa je iz kuhinje poslal tanko narezane rezine prekajenih račjih prsi v družbi s česnom odišavljene pana cotte in prvi presežek večera: surove, le rahlo dimljene lignje, polnjene z bakalarjem na belo. Mehko, zaradi dima sladkasto in dišeče meso svežih mehkužcev ter poln, kremast namaz iz polenovke bi naju razveselila že vsak zase, skupaj pa sta tvorila enačbo 1 + 1 = 3. Nadaljevala sva s po avtohtonosti dišečo ričoto (ješprenj, pripravljen kot rižota) s pršutom, radičem in timijanom ter dišečimi gosjimi jetri s smetanasto mandljevo omako in prikimavala zgovornemu natakarju – someljeju, ki je ugotavljal, da je letošnji beaujolais boljši od lanskega. Ker lanskega nisva pila, sva se pač posvečala sadnosti, lahkotnosti in marketinški uniformiranosti letošnjega.

Pri resnih rečeh smo resno zastavili na obeh frontah. Sočen, lepo odrezan, po vseh pravilih mojstrske obrti uležan in pečen file košute s popečenim mladim sirom z drobnjakom ni za družbo potreboval čisto nič drugega kot kozarec dueta 2001 Edija in Aleksa Simčiča. Le še malenkostno robustni, večinoma pa lepo okrogli in mehki tanini ter množica sekundarnih in terciarnih arom so naju spravljali v dobro voljo, tudi zato, ker sva vedela, da naju čez slaba tri leta čaka odprtje prve tretjine kumovega poročnega darila – magnuma z Duetom 98 … no, že kar tam pa še rožnata in sočna račja prsa v pomarančni omaki s sirovim štrukljem. In sladkosti … najprej že ob prvem obisku Tobiju zavidana sočna in dišeča makova torta z jabolki ter med dva čokoladna trikotnika kot v tramezin stisnjen cimetov parfait. Sladkariji, s katerima bi se težko bodel še kakšen precej bolj sladek junak, kot je bil rumeni muškat iz kmetije Rožman.

Zaključek po dveh vrhunsko odigranih tekmah Adamljetovega moštva, brez večjih napak v obrambi ter s kreativno igro v napadu je jasen: mojster Adamlje se je v Hani dobro udomačil, v primerjavi z gigantskostjo Maximarketa mu butičen pogon na Tbilisijski omogoča več prilagajanja dnevni ponudbi sestavin, ki pa so vedno nadgrajene v kreativne, ne na silo odbite, vedno pa mojstrko izpeljane jedi. Prva liga, množici ljubljanskih Italijanov navkljub.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s