Mons A la carte

Obvoznica.

gosja jetra s karamelno skorjico na ostružkih repe v orehovem oljuNekaj dni za tem, ko je bil pred leti končno sklenjen ljubljanski obvoznični obroč, sem nanj zapeljal pozno zvečer, ko sem se vračal iz daljše poti. Bila je jasna noč, cesta je bila suha, gneče ni bilo in radio je prijetno godel, nastavljen na domačo, rožnodolinsko frekvenco. Rok Jurič je spuščal fleten jazz in prepričljivo svetoval, da muzike, ki bo zdaj na vrsti, za nobeno ceno ne kaže preslišati. Ker fant ponavadi ve, kaj govori, sem ga poslušal in mirno zapeljal mimo svojega izvoza. Ne spomnim se natančno, kdo je igral, ampak bil je eden tistih trenutkov, ko se vse pokrije, ko je vse tako, kot mora biti. In sem v lagodnem tempu naredil pozdravni krog okrog metropole in na koncu razumel, kaj imajo v mislih moji klepetavi črnci, kadar govorijo o cruisingu. Užitkarska vožnja brez pravega razloga, z dobro muziko v ušesih in možgani v prostem teku. Takih sprostitvenih večernih krogov je bilo potem še več, a prvega pač ne pozabiš nikoli.

Hotel Mons na Brdu je sicer postavljen čisto ob avtocestni obroč, toda s svojimi kongresnimi prostori je bolj kot sanjavim night riderjem namenjen ljudem z resnejšimi opravki. Čeprav bi lahko med vožnjo tudi kakšen sanjalec slišal radijski oglas za Monsovo samopostrežno restavracijo, ki v resnici ni nič posebnega, a so jo spin doktorji zvito zapakirali v “atraktivno novost – restavracijo v obliki tržnice”. A pazite, Mons ima še eno restavracijo, o kateri ne govori veliko (in se očitno ne more odločiti niti tega ali jo bo imenoval Àla carte ali Atrium), čeprav bi lahko bila – kot boste videli – eden od adutov njihove ponudbe.

Od recepcije je restavracija ločena z veliko stekleno pregrado, ki je vsa popisana z imeni slastnih jedi klasične francoske kuhinje, kar je mogoče namig na šefa, Benjamina Launaya, ki je – čeprav že nekaj časa v Ljubljani – še vedno Francoz; še bolj verjetno pa je, da stena nakazuje osnovno usmeritev restavracije. Jedilnik sestavljajo sezonsko in pravkar so začeli kuhati po zimsko – močnejše jedi, izvirajoče iz klasične francoske šole in spogledujoče se s tradicionalnimi slovenskimi zimskimi sestavinami, pri čemer je zanimivo tudi to, da so poenotili cene posamičnih hodov, tako da je izbira res stvar okusa. In izbirati imate med čim! Za pogrinjek so nama postregli sočno in dišečo gobovo terino z lističem čipsa iz zelene, zraven pa kozarec polsuhe srebrne radgonske penine, ki je večino svojih mehurčkov žal izgubila že nekje na poti do najine mize. Vinski vtis je popravljal Ščurkov sivi pinot 2003, sveže vino, polno drobnih, komaj zaznavnih mehurčkov, ki je lepo držalo korak s solato iz atlantskega jastoga, položeno na posteljico z orientalskimi začimbami začinjenih sojinih kalčkov, vrh katere je bila postavljena hecna vrvičasta struktura, za katero se je izkazalo, da je rižev vafelj. Druga hladna predjed je bila pravzaprav že na pol poti do tople, saj so na tanke rezine rdeče pese, ki so jih marinirali s pasto iz sardelnih filejev položili kepico topljenega kozjega sira in tako naredili močnih okusov polno jed, h kateri bi bolj kot omenjeni Ščurkov sivi pinot sodil cabernet franc 2003 istega vinarja (zagotovo edini Ščurek, ki se ga ne brani še tako nobel hotel), ki sva ga na priporčilo natakarja izbrala za drugi hod. Ta je bil prav spektakularen: v kozarec za konjak so nalili bistro fazanovo juho, poleg pa na pokuhano zelenjavo iz fazanovega fonta položili pečena fazanja prsa. Juha je bila krepka, polna in zaradi obilice poprnih zrn prijetno pikantna, prsi pa sočne in ravno prav zapečene. Drugi del spektakla – in verjetno zmagovalni krožnik večera – so bila s karamelno skorjico (kot creme brule) zapečena gosja jetra, postrežena z orehovimi jedrci in tankimi ostružki repe v orehovem olju. Prav zaradi te repe sva pri naročilu hotela jed obvoziti, a se je izkazalo, da je kombinacija okusov izjemna.

Vinsko pot sva nadaljevala z zicerjem, izjemno Ščurkovo belo staro brajdo 2001, ki je počasi odkrivala plasti številnih arom in se dokazala kot ena največjih slovenskih belih zvrsti. Veliko vino sodi k velikim krožnikom. Še bolj kot svinjski file z zloženko iz krompirja in pečene čebule ter s popečeno mlado cikorijo in rezinami pancete je bil to s penasto šampanjsko omako zalit file romba z nežnim škampovim muslinom na mladi špinači in rezinah rdeče pese – ki je bila poleg repe drugo odkritje tega večera. Da držijo koncentracijo v kuhinji prav do konca obeda, so v Atriumu pokazali s krožnikom petih različnih sladic – karamelizirane limonine pite, dušene hruške na puhastem testu z lahko kremo, limonine zmrzline s skorjico limete, čokoladne torte z vanilijevo kremo in rahlega beljakovega testa z mascarponejem in kakiji – ki ga upravičeno imenujejo desertna simfonija. Končala pa sva tako kot sva začela, z gornjeradgonsko klasiko, polsladkim tramincem 2003 s črno etiketo.

Ko sem pred tedni bral urednikov zapis o ljubljanski izpostavi Zemona, se mi je že zdelo, da bo potrebno kdaj na obvoznico še zaradi česa drugega, kot zaradi cruisinga, zdaj pa kaže, da sta na poti po obroču že dve postojanki, na katerih se bo vredno ustaviti parkrat na leto. Monsovo restavracijo Atrium sicer čaka še veliko dela pri vinski ponudbi (za začetek vsaj pisanje vinske karte), toda zadrego na tem področju prepričljivo rešujejo nedvomno kuharsko mojstrstvo, minimalističen, domišljen in duhovit ambient ter nevsiljivo in sproščenega klepeta zmožno osebje. Zakruzajte kdaj.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s