Pri Poku

Restavracija na začetku vesolja.

tris mehkužcevJe že tako, da je delitev na naše in njihove v človeški naravi – različne so samo stopnje njihove ostrine. Da je strpnost lepa čednost so nas učili že od malih nog naprej – in to na obeh frontah, tovarišice v šoli in patri pri verouku. Zdaj je malce drugače in vse bolj se zdi, da več kot mirna koeksistenca šteje tekmovalna grabežljivost in petelinjenje na svoji zemlji. Zato sem bil prav vesel, ko so poslanci oni dan po razpravi o Romih v parlamentarni restavraciji družno polnili svoje želodce s ciganskim golažem, za nameček pa je Ivo Milovanovič v prenosu rokometne tekme s Kuvajtom najmanj osemkrat (do tja sem štel) razložil, da je treba takšne tekme odigrati strpno (čeprav naj bi bila ta strpnost seveda v službi razsutja nenaših).

Kljub strpnostni vzgoji pa tudi meni v srednji šoli nikakor ni bilo jasno (in če sem iskren mi še danes ni) kako se lahko Adamsov Štoparski vodnik po galaksiji komu ne zdi absolutno najbolj zabavna knjiga, kar jih je bilo kdaj napisanih. Oni, torej tisti, ki niso bili naši -adamsovci – so bili tako med odmori in na žurkah prikrajšani za smeha polna razglabljanja o poeziji Vogona Jeltza, ostrini pangalaktičnega grloreza, žalostni usodi paranoidnega androida Marvina ter o pomembni misiji Ovečenega Velpoteža. Predvsem pa se jim je zdela številka 42 čisto navadna številka in niti slučajno jim ni bilo jasno, da bo konec vesolja naznanil ikilev kop. Kar je seveda ravno obratno od veliki pok, ki je vesolje začel. In prav tam, na koncu vesolja, je v Štoparskem vodniku podrobneje opisana silno zabavna restavracija. A danes ne bomo pisali o njej, ampak o tisti, ki po analogiji veliki pok – ikilev kop stoji na začetku vesolja, natančneje v Brezovici pri Ljubljani. Kako je torej Pri Poku?

Fletno, že na vratih je jasno, da krčma ni od danes ali predvčerajšnjim, ampak da datira daleč nazaj v zgodovino, res bolj proti začetku kot pa proti koncu vesolja. Sedeč za masivno mizo sva si oči najprej napasla na modernih tulipansko-suhovejnatih aranžmajih, nato pa še na živahnih mehurčkih Sirkove iz modrega pinota pridelane penine Bjana Rose, ki je v primerjavi z uglajeno Jazbečevo teranovo penino v drugem kozarcu delovala živahno, že kar malo divje. S prijaznim, v skrivnosti Pokove kuhinje, predvsem pa kleti dobro posvečenim natakarjem sva zastavila vodno in zemeljsko linijo jedi, izbor vin pa – glede na to, da je pri njih centrala osrednjeslovenskih sommelierov – prepustila kar njemu. In ni nama bilo žal.

K nedolžnemu, le s soljo in žličko grape metane začinjenemu tuninemu tatarcu je izbral lahkotno in preprosto rumeno rebulo 2003 s kmetije belica, k rezinam sočnih, dišečih in lepo rdečih domačih salam ter račjih in gosjih prsi pa lepo obrušene tanine in prijetno kislino Šturmove modre frankinje 2001. Skupaj s štirmi vrstami pri njih pripravljenega domačega kruha – navdušil je predvsem iz mlete ajdove kaše zamesen sočen in zrnat hlebec – je bil to obatevan začetek, a veliki pok sva še čakala.

Približala sva se mu z drugim krogom in prvim vinskim odkritjem večera, Cigojevim belim pinotom 1997. Veliko, močno in aramatično vino, z visokimi alkoholi (14,5) skoraj zagotovo ne more više, kot je prišlo v teh sedmih letih. Če ga imate, ga spijte, v kombinaciji z na tanko nerazano in na naribana jabolka položeno svinjsko ribico s popečenimi jurčki je bilo izvrstno. Na morski obali je bolj kot vino – Kabajev furlanski tokaj 2003 – navdušila hrana, izpostaviti velja res slastno s sipinim črnilom na črno prebarvano belo polento, h katere čaru so svoje dodale tudi sipice na rdeče in na žaru pečene hobotničine lovke. Žal se je inventivnost pri morskih rečeh na tej točki končala, saj se precej dolgočasen in preveč suh rombov file s črnimi trobentami, pečenim krompirjem in na hitro ocvrto rukolo ni ravno vtisnil v spomin. Razočaranje sem utopil v kozarcu že eomenjega Cigojevega belega pinota, medtem ko je mesojeda linija hvalila kombinacijo nič več kot korektnega srninega raguja s štrukljem in popečenimi jurčki z izvrstnim merlotom barrique1995 Radivoja Lisjaka, vinom, ki je podobno kot Cigojeva mojstrovina verjetno na vrhuncu svojega življenjskega cikla.

Da se Pokovi favoriti raje kot v kuhinji mudijo v kleti se je izkazalo pri vinski spremljavi močnim okusom njihovih sladic. Vinu, ki dostojno pospremi brez moke pripravljeno temno čokoladno torto iz kubanske čokolade, krepko kostanjevo rulado, čokoladni tartuf z dodatkom pravega tartufa in karamelizirane pinjole v mandljevi omaki bi lahko rekli veliki pok, čeprav prihaja iz Ville Rinaldi in nosi uradno ime recioto della valpolicella 1997. Gre za slasten, sladek, o češnjah, slivah in drugem temnem sadju intenzivno vonjajoč nektar, ki ga pripravijo po klasični šampanjski metodi, ki mu z drobnimi mehurčki zagotavlja potrebno svežino. A pozor – osnovno vino za to penino je narejeno iz sušenega grozdja, preden gre v šampanjske steklenice, pa odleži 18 mesecev v barikih. Veliki pok! In obenem (skupaj z lončkom domače figove marmelade, ki so nama jo podarili v slovo) zagotovilo, da se človek iz Brezovice v ostanek vesolja odpravi dobre volje. Kar je pomembno, saj nas do tiste, ki jo opisuje Douglas Adams loči še neskončno veliko časa in prostora.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s