utopljenci

češka ozimnicaverjetno ima vse skupaj korenine v prepričanju, da špagete pa ja zna že vsak skuhat, ampak kljub temu ne razumem fenomena, da hoče zdaj vsak birt v ljubljani in naokrog imeti gostilnico, špagetarijico, trattorijico, risotterijico, maccheronirijico, carpacciorijico in kar je še kvazitaljanskih prehrambenih obratov (navijajo pa potem itak vsi za francijo) … nikjer pa nobene nove krčme, hostinca, csarde ali gasthausa, kot da nismo v resnici avstroogrci … bo kdo porekel, da kontinentalna kuhinja ni nič moderna, da je pretežka in sploh nič fancy … temu chef za začetek predpisuje domače branje, kasneje pa tudi obisk katere od bouleyevih vabljivk, še najraje lepe modre donave (upam, da se newyorško omizje strinja?) … do takrat pa je treba kdaj pa kdaj naresti kakšen trip na obronke naše bivše skupne domovine in pošpegati na njihove talarje … obauerje ima chef na spisku obveznic, katerih realizacija se ima začeti takoj po umiritvi družinskih razmer, zato pa ima chef 15-letne izkušnje s praktično analizo prehranskih navad čeških bratov (a seveda kljub temu kdaj ustreli kakšno bučo, kot takrat, ko je v prepričanju da gre za eno posebno fino sorto klobase, na hokejski tekmi slavia : vitkovice poleg piva suvereno naročil svařak in potem debelo buljil v ponujen plastičen lonček z rdečim kuhanim vinom) … no, klobase seveda so češko nočno prehransko zatočišče, veliko sort jih je, še najbolj spektakularna je tyčinka, ki v resnici ni klobasa, ampak pečen opeka-size kos mesa doručkastega tipa, postrežen s tanko rezinico kiselkastega kruhca s kimlčkom in lužico gorčice … druga nočna praška obveznica je třida burger, kar je interno kodno ime za hamburger, ki ga prodaja kiosk na narodni třida in ki je edinstven po tem, da je krogec faširanega mesa podložen z radodarno odmerjeno dozo sladko kislega zelja … ampak najbolj bizarna reč, ki jo človek pivopivec lahko uzre in – če si upa (in po parih vrčkih desitke si jasnoda upa) – tudi poje, so utopenci … na marsikaterem češkem šanku je postavljen petlitrski kozarec za vlaganje, v katerem med čebulo, lovorovimi listi in poprom v kisu plavajo kosi špekačke, ki je mesnina, še najbolj podobna naši pasji radosti a.k.a. kilometrski a.k.a. navadni klobasi … chef teglo utopencev najraje prinese kar iz češke in sicer 0,7 litrsko pakiranje kosteleckih uzenyn (predsem zaradi izjemnega, ultimativno bizarnega fafaškega logotipa firme), martin kohout pa ima rešitev za vse, ki bi si tako super funky ozimnico drznili pripraviti doma (če vam kaj od češčine ne bo jasno, kar vprašajte chefa) … chef pa raje priobčuje recept za še eno neco k pivu specialiteto, nakladany hermelin, po naše v olje vložen sir z belo plesnijo … tak, hod sem, prosim te!:

ker češkega hermelina v sloveniji ne boš našel, bo za pripravo avtohtonega češkega pivskega snacka treba najprej poiskati kakšen drug sir z belo plesnijo … francozarski originali so za utapljanje v česnu in olju predragi, tako da bo še najbolje poseči po nemških kvazi briejih in camemberih, čisto okej – če ne še boljši – bo tudi vindijin približek … kompleten spisek panslavistickih potrebščin tako obsega:

  • en vindijin ali trije nemški camemberti
  • trije stroki česna
  • trije lovorovi listi
  • 10 brinovih jagod
  • 0, 1, 2 ali trije posušeni čiliji
  • žlička (lahko suhega) timijana
  • žlička sladke mlete paprike
  • mlet črn poper
  • sončnično olje
  • kozarec za vlaganje
  • ohlajeno češko pivo, polbel kruh (čez en teden)

sir nareži na približno dvocentimetrske kose …česen nareži na tanke lističe (če se ti ne da rezat z žiletko ga pa kar pretlači ali na drobno naribaj) in ga zmešaj s timijanom, papriko, poprom in toliko olja, da dobiš tekočo pasto … na dno kozarca zloži nekaj kosov sira in nanje z žlico dodaj malo paste, kakšno brinovo jagodo, kos lovorovega lista in čili, čez to spet sir in tako naprej dokler ne napolniš kozarca … zdaj dolij toliko olja, da bo vsebina prekrita, teglo zapri in jo postavi na hladno vsaj za en teden … medtem ko radio suče jima čerta pokonzumaraj s kruhom, pivom in hlapci, če pa boš jedel sam, poskrbi da bo pred tabo hašek ali viewegh (kundera k hermelinu ne paše preveč dobro) ali da bo televizor predvajal arabelo, bolnišnico na koncu mesta, maksipsa fika, če ne celo finale svetovnega prvenstva v hokeju med češko in slovaško …

soundtrack: jim čert – ja šel jsem cestou tesklivou

Advertisements

7 thoughts on “utopljenci

  1. hoj, eno izmed newyorskih omizij (ej na tipkovnici nimam sumnikov tako da ne bo stresic..sori), ki sicer trenutno zivi na deliverijih in picah se nedvomno strinja. tamali namrec rastejo zobje pa bolj mal spimo, da ne govorim o temu, da nasa mikro kuhinja ze slabo leto ni bila v resnem pogonu.
    ta slovenska evforija nad spageti in picami meni nikoli ni bila povsem jasna. samo pomoje je v igri logika – ne bom vn hodu zret, dnar je treba sparat – in ergo, dobro pico doma naredit je mal zajeban. sej ves, testo, pa te zadeve. medtem ko za spagete bomo pa ze dal, tolk pa tud mamo v zepu, a je tko, za ene spagete.
    ce mene vprasas, slovenclni tako ali tako ne hodmo v osterijo zato, da bi se druzil in kaj novega sprobal ampak zgolj iz familijarne navade. A) v nedeljo se nam ne da kuhat, oziroma zena tezi, da je itak ze cel teden kuhala in da en dan ima pa frej B) po smucanju smo vsi tko zjebani, da zdaj je pa res cajt za en dunajc s pomfrijem…eeee vids mal avstroogrca je se vedno v ns..sam skoncentriru se je v ta snicl.

    sam ej, jst se ravno ne spomnem, da bi moji starsi hodili v osterije zato, da bi se druzili s svojimi prijatli. slo se je zato da se je jedl, madona. pomoje je tukaj spet problem, da si ljudje nocejo priznat pac, da so skrti. ja stara avstroogrska navada. in kaj je lepsega kot kuhat spagete in pect pice – nic ne stane, pa se hitro pojes.
    ta mentalna akrobatika se slisi grozno, samo to slovensko zanikanje lastne identitete se mi zdi pac dejstvo.
    Tukaj v nyc sva se bila skoraj prisiljena navadit, da hodis v osterije zato, da komuniciras z ljudmi, pa da sprobas, zves kaj novega. pac stane neki, sam kaj..

    glede bouleya in njegove knjige – vsakic ko jo gledam, postanem nervozen ko se obrnem in vidim svojo 2kvadrata veliko kuhinjo. tako, da priznam, se vedno se nisem spustil v nobeno izmed njegovih avantur… zadnjic je bil v nytajmsu en clanek v katerem je bejba ugotovila, da pa, ce gres k bouleyu pa ne rabis zob. ne vem, a je bil to kompiment?

    aja in danes smo sli s tamalo v central park in v metropolitana in ne bos verjel, potem Neue Galerie v cafe Sabarsky na melange in strudl. zato sem si reku, da ti moram nekaj napisat, ker sem se tam ob tistem strudlu in kavi kr malenkost doma pocutu…he he

    kaj je zdej to..noce mi submitat…napo.. tehnicka greska.. tud zadnc, hocem se na studenta prklopt, pa ne gre. povsod gre sam na studenta ne. in verjetn pol, verjetno ko ti poves svoje. magicno veza je tuki. tko da ne vem ne vem

  2. e vidš, na dunajca sem pa v vsej svoji avstroogrskosti čisto pozabil … se pa spomnim, da je figovc par let nazaj imel na meniju postavko “največji dunajski zrezek v ljubljani” … in to za 990 tolarjev, z restanim krompirjem vred … ampak si ga nisem nkol upal naročit, predvsem zato, ker mam pri teh pica-size-šniclih zmer problem, kje se jih sploh lotit, ker itak na vseh koncih čez krožnik štrlijo … funkcinalno jemo slovenci, kuga pa de ne, ane? … krme nej bo velik pa pocen, pa bo žvad zadovoljna in pridno delala … submital je, kot vidiš, vse lepo … za ereš stream pa ne vem: men tle u fabrki čist lepo špila, je pa res, da tega ne morem čekirat med lastnim obratovanjem v rožni … keep tryin’, recimo jutri popoldne (cet) … 🙂

  3. Mmmmm, nakladany hermelin. Zelo dobro. Osebno mi je sicer jako všeč in priljubljen na način praških pivnic. To je cel hermelin razpolovljen na dve platki – kot bisvit za torto. Potem vmes naložene dobrine, malo česna, začimb, popra. Doza je za večerno malico ob pivu ravno pravšnja za dva. Cel je pa se že približuje celemu kosilu.

    Kaj pa praviš na pivni syr? Zadnje čase postajam vedno večji fan…

  4. borko, ja – hermelinčka skoraj vsaka pivnica, ki da kaj nase reže in v olje cimpra po svoje … pivni syr je fajn, če je le pivo zraven … za zajtrk pa lih ni 🙂 …

  5. To je res, sem opazil, da ima vsaka beznica svoj posebni nacin serviranja in pacanja hermelicka.
    V splosnem pa je glede na praške in splošno-češke cene dilema ob zajtrku (pivo-kava: cena 1€-1,4€) zelo težavna reč, vendar po nekaj prekrokanih dnevih (in nočeh) počasi prevlada dražja kava. Syra, utopencev, hermelina in ostale druščine pa se clovek pri zdravi pameti ponavadi ne loteva pred dvanajsto. Ali pač?

  6. No, pa sem nakladal svoj prvi hermelin. Bomo videli čez teden, kako je izpadlo.
    Moram pa razočarati, da třidaburger ne obstaja več sploh, ker tam cel rajon okoli metro postaje neki prenavljajo. Saj ne, da bi ravno jokal od žalosti za tistim burgerjem, ampak očitno tudi prago preplavlja val kebabdžinic. No, na vaclavaku pa klobasice definitivno še so (verjetno jih ne premaknejo niti s TNTjem).

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s