dušenka

nič hudega sluteča dušenka, kopajoča se v vinu, zelenjavi in dišavnicahkrava na slovenskem v osnovi ne doživi kaj zelo pretresljivega, njena življenjska pot pa se v večini primerov konča v goveji župi, pljučni pečenki, zrezkih in golažu … no, lahko bi jo pa tudi podušili, se je chefu utrnilo med listanjem obveznega mesečnega čtiva, še posebej, ker se dušenki po taljansko tako lepo muzično reče il brasato, kar je v angleški interpretaciji lahko tudi pleh muzika in kot taka prav prikladna za paradno nedeljsko kosilo na sončnem vrtu … stari, 15. oktober, mi pa pa v kratkih rokavih južinamo na vrtu … sicer smo trpeli kt sam hudir, ampak se nismo dali, do konca smo zdržali … poleg cibulačke nas je pokonci držala predvsem v rdečem vinu dušena govedina, ki je za razliko od boeuf bourgingnona, ki ga je chef namontiral kakšen mesec nazaj in je bil totalno iverkast (in zato na tem mestu zamolčan, hehe), ujela ravno pravi val svežine in je uspešno povzročila tibetanskemu omanju podobno zvočenje na našem vrtu … vse skupaj pa se je začelo 16 ur prej …

takrat je namreč chef začel pripravljati marinado, v kateri so bili na dvanjasturno skupno bivanje s kilo in pol govedine od križa obsojeni:

  • en korenček (je bil kar koren)
  • dve korajžni stebli zelene
  • tri rdeče čebule
  • štirje stroki česna
  • pet nageljnovih žbic
  • šest žajbljevih in štirje lovorovi listi
  • sedem (okej, ne vem, če jih je bilo točno sedem, ampak bolj konceptualno izgleda, ane?) poprovih zrn
  • osem deci rdečega vina
  • vejica rožmarina (vsak koncept ima kakšno šibko točko, tale – kot boš videl v zadnji alineji, kar dve)
  • palčka cimeta

meso je chef prevezal s kuhinjsko vrvico, da je nastal fleten paket, okrog katerega je potem nanizal na kocke narezano zelenjavo in ostale marinadne sestavine … posodo je pokril, jo del na zmerno hladno mesto, si ogledal i kina spiser de hunde in šel spat … dopoldne je iz marinede najprej vzel meso, ga nasolil in napopral potem pa z vseh strani opalil na vročem olivcu in ga dal malo počivat, pač toliko, da je v isti kastroli dobro prepražil še vse namirnice iz marinade … paketek je na tej točki spet zasedel centralno pozicijo v posodi, kamor je pljusknilo tudi marinadno vino … tokom dveinčetrturnega počasnega dušenja je chef meso nekajkrat obrnil, sicer pa so bili to trenutku miru in sprostitve … dušenka v ciljni ravnini, takorekoč tik pred ciljemakcija ob finalizaciji je vključevala odstranitev mesa iz posode in njegovo četrturno počivanje na dilci ter fruliranje (ali pasiranje, recimo) omake, iz katere je chef še pred mletjem pikolovsko odstranil lovorove liste in cimetovo palčko … gladko omako je še malo povrel, da se je zgostila, mesu je odstranil špago, ga narezal na malo manj kot centimetrske šnite in na krožniku prelil z omako … zraven so se jedli široki nudli … in, kot sem že omenil: sonce je sijalo …

soundtrack: ante upedanten banda – lep dan …

Advertisements

11 thoughts on “dušenka

  1. Očitno, skratka vesela sem tegale tvojega bloga in kulinarično navdušena … z veseljem ga bom čekirala 😀

  2. Njam. Sama podobno pripravljam govedino v kosu na način ponarejene divjačine. Lep kos govejega mesa, imenovan ‘Franci (moj mesar), dej mi odrež tam od križa, bi pekla v kosu’ mariniram najmanj čez noč v vinu, zelenjavi in začimbah, potem jo obrišem do suhega, posolim, popopram in opečem na vroči masti, na kateri sem prej prepražila kar nekaj na kockice narezane krušne slanine (tista zelhana bela reč skoraj brez mesa). Zelenjavo iz marinade (korenček, zelena, por, korenina peteršilja, čebula, česen ipd.) in začimbe (poper v zrnu, klinčki, cimet, brinove jagode, lovor, malo muškatnega oreščka, timijan, rožmarin, cimet) naložim v pekač, vmes posujem tiste ocvirke, ki so nastali iz slanine, ko sem jo prepekala, povrh dam kos mesa in ga prelijem z maščobo od peke, prilijem še vino iz marinade, tesno pokrijem z alu folijo in dam v vročo pečico na cca 220 stopinj. Čez nekaj časa zmanjšam temperatudo na cca 200 stopinj in ob občasnem prelivanju in obračanju (vedno skrbno pokrijem z alu folijo nazaj) cmarim, dokler ni meso mehko. Potem ga dam na toplo, iz omake poberem trde začimbe (lovor, klinčki, poper, brin & co.), vse skupaj zmiksam s paličnjakom, prevrem in dodam še malo sladke smetane, da se zgosti. Zraven pa kruhov cmok iz prtiča in obvezen enourni počitek po kosilu.

    Bom pa naslednjič zagotovo meso še prevezala. Tako seksi zgleda, pa še pečenka bo verjetno boljša. Se pa poigravam z mislijo na to, da bi meso razrezala v velik, debel zrezek in ga obložila s slanino ali čem podobnim, zvezala v veliko rulado in šele potem popekla. Včasih so govedino pretikali s slanino… 😉

  3. ja, ja, vidiš, šele zdaj, ko si takole dopisujemo in si omenla kruhov cmok iz prtiča, alzo knedlik, mi je prišlo na misel, da na isti način, ampak s svojim izborom zelenja in dišavja čehi delajo svojo oštarijsko specialiteto svičkova na smetane … tista njihova omaka je potem smetanasto sladka, pa brusinkovy džem zraven prpopajo na talar … pa jasno da svežo, hladno desitko v kriglo zraven …

  4. Pingback: jaKove misli » Blog Archive » Razmislek o kuhi

  5. Pingback: Češpov njok » Funky polenta

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s