v firbcanju za tujimi vini se chef nadvse rad ustavi pri weindilerskih jodlarjih in tudi na ta način razbija lastne predsodke o severnih sosedih (ki jih sicer nekateri otziji učvrščujejo s svojim vedenjem v krčmah na avstrijsko čeških mejah, pa tudi v vzhodnoslovenskih wienerschnitzel gostinskih postojankah) … wein & co je namreč prav zgledno urejena spletna vinarska štacuna, ponudba vin v srednjem cenovnem razredu je zgledna, opisi vin na sajtu kar držijo (se pravi da niso preveč nahypani), vina ti v dveh dnevih dostavijo tudi pred slovenske duri, ponujajo fletne akcijske oferte, in kar pride prav vsaj enkrat na leto: en primeur bordojce prodajajo tudi na flaše, ne le na kartone … no, chefova metoda kupovanja vin je raziskovalnega tipa in pri tehle štacunarjih dvakrat na leto naroči mešan karton, se pravi šestkrat po dve flaši … po dve pa zato, da eno sproba in potem ve, kaj bo naredil s ta drugo: ali roma v klet na dodatno uležavanje, ali pride na listo priljubljenih (kot recimo genialno češnjast 100% sangiovese solimpia iz posestva panaretta, pa lahkoten, aperitivski in neskončno piten est!est!!est!!! intakonaprej) , ali pa ga nepretenciozno začnemo srebati med južino v četrtek popoldne in ga dokončamo na sredi csi: new york par ur kasneje (kot recimo mulderboschev chardonnay) … od včeraj pa ima zgodba o dveh enakih flašah še en dodaten argument: eno flašo pomerolskega l’enclos haut mazeyres ’98  smo odprli na silvestrovo in združenih nosov ugotovili, da pluta ni zdržala pritiska časa ter omenjeno steklenico izločili iz prometa … njen par, ki je do včeraj ostal v kleti, pa je preživel in  je čisto simpatičen, zemeljski merlotovec – torej prava reč za žrebičkov zrezek na rukolini stelji …