ne vem, kako je z vami, ampak meni so bile pri tomindžeriju vedno najbolj všeč tiste epizode, kjer sta hanna in barbera miši in mački dorisala še psa … butast ampak močan buldog je ponavadi stopil na miškotovo stran in tako uravnotežil dogajanje – očitno morata biti dva, da nadmudrita mačkona … no, in ta tomindžerijev pes je večkrat izkazoval interes za debel in velik kos mesa z belo okroglino na eni strani … chef je kot mulc živel v prepričanju, da gre za debeluhast steak, dandanes pa seveda ve, da gre za to, čemur taljani rečejo osso buco, po domače votla kost … ker gre za kos, ki je v bistvu rezina goveje goleni, seveda z mehkobo steaka nima nič skupnega (razen tega, da je del istega organizma), zatorej je drugačen tudi način priprave … aleks klinec ga je oni dan parkiral pod peko, kar je bila kar pravšnja metoda … z zateglostjo goleni se pač ne gre spopadati s peko na visoki temperaturi, ampak s počasnim dinstanjem pri 150 stopinjah … talijani to ponavadi delajo na paradajzasti osnovi, chef pa se je tokrat navdušil nad receptom delie smith, v katerem osso buco skupaj z belim fižolom in gobami brbota v guinessu … takole gre:

• dva kosa goveje goleni, kar bo na vagi pokazalo vrednost nekje med 1000 in 1500 grami
• četrt kile suhega belega fižola
• četrt kile šitak ali ostrigarjev
• četrt kile šampinjonov (če najdeš rjave, naj bodo rjavi, so malo bolj aromatični)
• pol litra goveje juhe (ali kakšne druge jušne osnove, ali pač vode, če župe ni sploh)
• pol litra guinessa (+ pol litra za kuhalca)
• dve veliki čebuli
• dve vejici timijana
• dva lovorova lista
• štiri stroke česna
• žlica moke
• sol, poper, olivc

fržole daj zvečer plavat v veliko vode in jih tako pusti do jutra (menda – ampak tega še nisem preveril – se da namakanje sfejkat tudi tako, da fižole zavreš in pustiš vreti 10 minut, nakar ogenj ugasneš in jih pustiš namakati se še dve uri … odcediš in se delaš, da si jih kao namakal celo noč) … osso bucota speri in osuši, ter ju popraši s posoljeno in popoprano moko, nakar ju do rjavega opeci na olivcu v ponvi … prestavi ju v veliko kastrolo, v ponvi pa medtem prepraži na grobo narezano čebulo … ko začne rjeveti po robovih, jo prestavi v kastrolo k mesu … na isto mesto deni še pa centimetrske rezine narezane šitake ali ostrigarje, odcejen fižol, česen, timijan in lovor … ponev mora zdaj oddelati še tretji šiht: segrej jo, dodaj olivca in tisto malo moke, ki ti je ostala od prašenja mesa, hitro popraži in dodajaj župo in grenčico (torej guinessa, ne?) … z metlico tole razmešavaj, dokler ne zavre, z dobljenim zavretkom pa zdaj prelij vse v kastrolo zložene reči … kastrolo pokrij in jo za dve uri in pol deni v na 150 stopinj zakurjeno peč (še najbolj pametno bo, če peč vklopiš čisto na začetku, da ne boš pozabil in se potem čohal po glavi s polno kastrolo pred mrzlo pečjo) … v dveh urah in pol boš verjetno še sam stisnil kakšnega guinessa, poleg tega pa si vzemi čas tudi za razpolavljanje (ali razčetverjenje, če so večji) šampinjonov … dodaj jih v brbotajočo kastrolo in vsem skupaj privošči še eno uro v pečici … rezlutat naj bi bil mehko, v ustih se topeče meso in krepak, okusen in aromatičen stew … za zaraven pa guiness, kenede … pa kakšen kos kruha in/ali krožniček kuhane zelene zelenjave …

soundtrack: u2 – even better than the real thing