teran pa cviček sta zalimana v narodovo podzavest kot najbolj fajn, najbolj sveži, najbolj pitni, najbolj naši, slovenski, rodnogrudni vinski pogruntavščini … dodaten boost konzumiranju teh dveh vinskotrtnih zvarkov prihaja še v obliki kakšnega piarja, ki pove, da je pa teran/cviček pit nekaj najbolj zdravega, kar lahko odrasel človek naredi: prvega kislina je blagodejna za srce, raztaplja apnenec po žilah, nabilda organizem z železom in balansira prebavo; drugi pa je edinstven zaradi nizke vsebnosti alkohola in pomaga prebavljati in presnavljati in je sploh tak vinski nedolžnež … zavezanost rodni grudi in nje kapljici gre tako daleč, da si kantice prvega spotoma na poti na zahod omisli marsikatera smučarska ekspedicija, obstajajo pa tudi hvalisava pričevanja dolenjcev, da so zalogo cvička odnesli s sabo na vis, ker ne gre, da bi človek pil kaj drugega (če je pa cvičk ta nar ta bulš) … no, če katerega koli od njiju ponudiš kakšnemu tujerodnemu pivcu, bo pač pomislil, da tile alpski norci jesih pijejo in da glede na to še kar dobro izgledajo … no, ampak vseeno nikakor ne gre zanikati, da tako eden kot drugi ob pravem trenutku in v pravi obliki lepo sedeta ob krožnik, še posebej če je to jazbečeva teranova penina, ali pa če je poletje in je piknik na botasovem vrtu in je v velikem čebru veliko ledu in vode in v njiju plavajočih flaš martinčičevega konzorcijskega cvička … no, in ker je bil kos kraškega pršuta, ki je v veselem decembru prišel v chefovino, precej obilne sorte, se je po nekaj zaporednih običajnih pršut/kruh/teran kombotih izkazala potreba za vpeljavo kakšne inovacije in/ali nadgradnje … pa je chef zamesil pisan teranov kruh, ki ga je potem pomakal v teranov toč …

za pisani rossobianco kruh (ki ga lahko kdaj postrežeš kakšnemu zagrizenemu zvezdašu) zloži na pult:

• kilo bele moke
• kocko kvasa
• tri žličke soli
• brizg olivca
• dobre tri deci terana na sobni temperaturi
• dobre tri deci mlačne vode

zamesiti boš moral dve testi (kako lepa in pregibajoča se je naša materinščina!), eno navadno, drugo pa teranovo … najprej s soljo in olivcem zmešaj vso moko, nato pa jo razdeli na pol … kvas nadrobi in prelij z malo mlačne vode in ga nato pol prilij k eni, pol pa k drugi moki … iz ene polovice zamesi navadno testo z vodo, pri drugi pa vodo zamenjaj s teranom … dobro pregneti in pusti vzhajati kakšno uro, da se podvoji volumen … obe testi razvaljaj, deni eno preko drugega, pritisni, da se sprimeta, zarolaj, pa imaš štruco … malo jo še estetiziraj, ali pa jo nareži na komadke in iz njih narolaj bombice … sicer pa ti bosta dve barvi sami dali inspiracijo, da z njima še kaj ušpičiš … vsekakor še enkrat vzhajaj in speci na 200 stopinjah …

ko bo kruh pečen, si ga boš zaželel stestirati, kar lahko narediš s teranovim točem:

• rezine pršuta
• olivc
• par strokov česna
• poper
• teran

v ponvi segrej olivca in na njem do svetlo rjavega praži na pol prerezane stroke česna … poberi jih ven in začni na ponev dajati rezine pršuta … popeci jih na obeh straneh in jih zlagaj v en kot ponve (vem, da je ponev okrogla, pa vseeno sprejmi izziv in v njen poišči kakšen kot … jaz sem ga našel skrajno levo, kjer je temperatura ponve malo nižja, kot na sredi) … ponavljaj, dokler v ponvi ni več placa (ali dokler ne zmanjka pršuta) … malo pojačaj ogenj, prilij teran, da fino zacvrči in zadiši, popopraj in pusti par minut vreti … če si pristaš socialne države pošteno razdeli rezine pršuta na krožnike in jih prelij z nastalim teranovim sokom, ako pa preferiraš liberalni kapitalizem in prosti trg, postavi ponev na sredo mize, pa naj se vsak jedec znajde po svoje … zraven pa jim daj kruh in kozarec cvička … hehe …

soundtrack za kruh: obojeni program – new colours
soundtrack za teranov toč: terranova – assimilate