ko je zvočno sliko prenosov velikih atletskih tekmovanj na 2. tv mreži kreiral še marko rožman (in so torej stadioni bili še štadijoni), se je na zaletišču skoka v daljino redno pojavljal tudi jugo heroj, nenad stekić … ta stekić je bil en hecen model, ki je zasvetil v montrealu leta 1975, ko pri svojih štiriindvajsetih letih skočil evropski rekord 8 metrov 45, kar je še danes precej hud rezultat – z njim bi letos na svetovnem prvenstvu v osaki dobil bronasto medaljo … no, v resnici je seveda ne bi, glede na to, da je bil od montreala naprej vedno u užem krugu favorita za zlatnu medalju i naša velika nada na svakom velikom takmičenju, ampak zmagal je le še na dvoijh mediteranskih igrah in eni univerzijadi, bil drugi na evropskem v pragi, drugače je bil pa bolj šesti, peti in štirinajsti … no, to je bilo vseeno dovolj, da mi je prišel na misel zadnjič, ko se mi je ob švenkanju štajermesove vitrine oko ustavilo na lepo marmoriranem kosu rostbifa … nenad-oma sem doživel vizijo mehkega, sočnega medium-rare pečenega stek-ića, ki narezan na polcentimetrske rezine počiva ob mladih melancanih s paradajzom … nekaj takega:

kot vidite, je bila vizija sicer precej zamegljena, a vendarle dovolj vabljiva, da sem jo še isti dan realiziral v precej bolj konkretno obliko …

za dva odrasla in enega mladiškega karnivora priskrbi:

• dva dvocentimetrska stejka, naj bosta od rostbifa, če tega ne najdeš, sta lahko tudi od kakšnega drugega kosa, pazi samo, da je fletno prepreden z nitkami maščobe, ker drugače bo sušnik in ne stekić, kot se zagre
• sol, poper, olje, knofek masla

za zraven pa se oskrbi še z vlaknininami:

• dva majhna melancana
• štirje srednji paradižniki
• dva stroka česna
• šop bazilike
• s.p.o.

najprej bomo za zraven: melancane po dolgem nareži na osminke, tako da je vsak kos sestavljen iz olupka in mesa … vrži v dobro naoljeno razgreto ponev, osoli in na srednjem ognju cmari do mehkega, to bo kakšnih dvajset minut … v drugi kastrolci na olivcu počasi segrevaj na tanke rezine narezan česen in ko ta iz dišečne cone vstopi na območje svetle rjavine dodaj nakockane paradajze in pojačaj ogenj … ko se paradajz začne spremninjati v omako, ga zmešaj z melancani, potresi s sesekljano baziliko in odstavi … (če si vegi ali katolik na postni petek, ti zraven ni treba stejka, ampak tole zamešaj med peresnike, makarone ali rigatone)

stekić pa takole: pečico razpali na kolikor gre in vanjo postavi prazno ponev (je treba poudariti, naj ta ponev ne ima plastičnega ali lesenega ročaja?) … stekić naj bo kakšno uro-dve pred peko že djan ven iz hladilnika, da bo pred peko na sobni in se bo pustil lepo enakomerno termično obdelati … tik pred peko ga osoli in popopraj … nato pa: ko je ponev v pečici zelo razpaljena, jo (z rokavico!) vzemi ven, naolji, vanjo položi stekića in ponev postavi na največji ogenj, ki ga premore tvoj štedilnik … pol minute peči na eni strani, nato obrat in pol minute na drugi … spet obrni in ponev prestavi nazaj v pečico … dve minuti! … po dveh minutah stekića še poslednjič obrni in še za dve minuti postavi nazaj v peč … ven z njim, naj počiva dva para minut in pol (numerično: 5) … po počitku ga premaži še z maslom in serviraj, bodisi celega bodisi ga našnitkaj na taljato … tako ajnfoh je to! … 2 x 2 minuti je za medium-rare … če si brezbožnik in hočeš bolj zapečenega, apgrejdaj na 4 x 2 minuti … ali celo 6 x 2, kar je že čisto bogokletje in what a waste of steak! … zraven pa dobro rdeče, polno, a ne preveč zajebano vino … kabajev cabernet franc … batič rosso … ali vsaj quercus merlot …

soundtrack:captain beefheart: captain’s holiday