bruseljska gastarbajterka se je enkrat menda spravila nažigat bazične kruhke, sledeč eni zgodnejših pisarij na tej strani … ker so iz pečice – čudo prečudno- namesto hrustljavih bombic prišle železobetonske kugle, domnevam, da ni poslušala predpisanega soundtracka … no, pohvalno pa je, da ni vrgla puške v koruzno moko, ampak se je, frankofonka pač, za receptualno kruhovo odrešitev obrnila na monsjeja rišarja bertineja, ki svoje pekarsko znanje, pridobljeno v klasičnih francoskih pekarnah, zdaj prodaja na tečajih v angliji in v knjigah … angleški različici se reče dough in vanjo je zapakiran še brezplačen dvd, ki je še kar pomemben, glede na to, da je po bertinetu glavna reč pri kruharjenju mesenje … bertinetova tehnika je precej drugačna od tiste, ki jo kruhopeki običajno prakticiramo na teh koncih … v bistvu gre za vlečenje in obračanje testa, ki je na zečetku tega procesa precej pocasto in se po kakšnih desetih minutah spremeni v fletno, voljno in nelepljivo testo … mesi pa tako, da testo zvali na nepomokano površino, potem pa pod njega potisne prste obeh rok, testno dvigne, ga raztegne in konec, ki je stran od njega butne ob podlago, del, ki je bližje njemu pa prekucne naprej in tako v testo ujame precej zraka … tehnika se zdi sprva precj nenavadna, ampak ko gibe avtomatiziraš gre fino in testo je res mehko in voljno, a kljub temu kompaktno … bertinet v bukvici predoči kar nekaj dobrih fint za obdelovanje in dizajniranje raznih kruhcov, je pa tudi precej picajzlast pri količinah in večkrat eksplicitno pojokca, da je treba stehatati vse, tudi vodo … hm, no ja, s tem sicer malo baše, ampak naj mu bo, ker priobčuje lepe recepte za dobre kruhe, predvsem francoske, torej hrustljavoskorjastega tipa … malo je šibek pri polnozrnatcih, saj si recimo stoposto integralca ne upa pečt drugače kot v modelu … no, ampak je vseeno kar znalec in slina ob listanju knjige kar pogosto kane na kakšno sliko … sam sem se najprej zagnal v naslovno temo, ki se ji reče fougasse (vidi sliku) … takole sem delal:

• 500 g bele moke, pa še pest ali dve za posipanje
• 10 g kvasa
• 10 g soli
• 350 g vode (gramov ja, sem rekel, da bertinet vodo tehta, ne pa meri)

v presejano moko sem nadrobil kvas in ga med prsti vtiral vanjo, tako da so nastale drobne grudice … hop v moko še s soljo, še en premeš, potem pa že mlačna voda … s pekarskim strgalom dr. oetker sem zamešal, da je nastalo precej popasto testo, ki je bilo potem deležno desetminutnega bertinetovega mesi, sine, mesi tretmaja … po premetavanju je bilo testo še vedno mehko, a nič več lepljivo … sem ga zarolal v kuglo, dal v posodo, pokril s prtičem in 60 minut gledal v zrak … vmes sem bil tudi pameten in napali pečico, s pekačem vred, na 250 vročinskih enot … po uri sem testo nežno spustil na pomokan pult in ga z dlanmi nežmo zdizajniral najprej v en kvadrat, potem pa tega še v tri na približno kao kvadrate, te pa sem strgalom po diagonali še enkrat razpolovil … no, in iz teh šestih polkvadratov je nastalo šest naluknjanih fougasse … najprej sredinska dolga črta, potem pa še po dve ali tri na vsaki strani, nakar je bilo treba te luknje s prsti kar korajžno vzeti narazen, da se med vzhajanjem in peko ne bi spet zlepili med sabo … kruhe sem še obilno potresel z moko in po dve naenkrat elegantno prestavil na razhajcan in pomokan pekač … par brizgov vode v pečico je izdatno pomagalo k hrskanju skorje, barvo (in z njo čas peke) pa naj raje odmerja vsak pek sam, glede na senzibilnost svojega očesa in preference svoje publike … ampak 15 minut je več kot dovolj … potem pa ven, na rešetko, pa protezo v usta … in na veselo grizljanje!

soundtrack: fugazi – nice new outfit