predvolilni golaž

medtem ko lojzovci osamosvojeno twistajo državljanstva, listajo koledarje iz leta 91 in preiskujejo torbe z beticami, atatürkovci pa upajo, da bodo procenti naskoka iz prejšnjega tedna vse to zdržali, smo pri nas doma prhnili v brk in si predvolilni golaž skuhali kar sami … in to takega, ta počasnega … šest ur bruto, pet ur neto … od tega tri ure v družbi počasi brbotajoče polente, nakuhane po namigih vajenca billa … končni rezultati so bili objavljeni (kmalu po objavi so tudi izginili znano kam) dan kasneje:

pol-pol: nadvse izenačen dvoboj kandidatov

kot vidite, je rezultat zelo tesen in odločitev o zmagovalcu ni bila možna: golaž nas je prepričal z mehkobo mesa in sladkostjo raztopljene čebule, polenta pa s kremoznostjo in polnostjo sladkastega koruznega okusa … po salomonsko smo se odločili, da je najbolje, da skleneta veliko koalicijo … zgodbo o predzgodovini vsakega kandidata pa preberitie v nadaljevanju …

za golaž iz bočnika poleg šestih ur časa potrebuješ:

  • kilo bočnika
  • kilo čebule
  • štri stroke česna
  • štiri žličke sladke rdeče paprike (ali dve sladke in dve ostre, če ne bodo jedli otroci, babe in slabiči)
  • tri lovorjeve liste
  • tri žličke paradižnikove mezge
  • žlička mlete kumine
  • žlička suhega majarona
  • deci rdečega vina

cajta naj bo torej na zalogi kar nekaj, večer s tekmami lige prvakov je, recimo, ravno prav dolg … ob sedmih začni lupit in sekljat čebulo, da jo boš do osmih lahko že do steklenega prepražil na živahnem ognju … dodaj fino nariban česen, kumino, majaron in paradižnikovo mezgo, malo premešaj in odstavi z ognja za izvedbo barvne finte: papriko razmešaj v dobrem deciju vina in to papricirano vino potem dodaj čebuli … tako paprika ne postane rjava, amapk zadrži fletno partizansko barvo … postavi nazaj na majhno vatro, prilij malo vode, pokrij, sedi pred tv ter sproščeno rezgetaj ob nebulozah primoža glihe in njegovih veleumnih gostov in duši čebulo najmanj do konca prvega polčasa, še bolje pa je, če potegneš kar do sredine drugega ali do konca tekme, ker je fino, da se čebula čimbolj razpusti … vmes po potrebi malo prešejkaj in dolivaj vroče vode, da se ti kaj ne zažge, ker bo sicer grenko in zanič in boš lahko samo še kakšni menzi doma upokojencev prodal … med polčasoma nareži bočnik na koščke orehove velikosti in ga zamešaj med čebulo … soli, popraj, dodaj lovorov list, premešaj, zavri, dodaj še malo vode in pokrito kuhaj dokler meso ni mehko … dve uri minimalno … ugasni ogenj in pejt spat … nasledjen jutro lahko pred zajtrkom še enkrat se skupaj zavreš in še malo pokuhavaš, po zajtrku pa ne pozabi spet pogasit ognja … ko prideš iz šihta še enkrat prevri in woala: gosta, sladkasta, dišeča omaka in mehkužni, a sočni in nič žvečljivi koščki mesa so ready za ultimativni negostilniški gulyas experience …

za ortodoksno slow cook polento pa gre upoštevati sledeče zabeležke:

  • lonček koruznega zdroba
  • pet lončkov vode
  • še dodatne vrele vode za zalivanje
  • par ščepcev soli
  • opcijski parmezan in putr

če le imaš cas, zajebi instantsko polento in si privošči tale počasi brbotajoč kremast izdelek, ki ima z intstantarico skupno le ime (okej, malo pretiravam, ampak meni personalno je bila tale polenta res superiore!) … vodo zavri, v počasnem curku med mešanjem dodaj zdrob, zavri in zmanjšaj ogenj na minimalno brbotanje … v bistvu naj polenta samo rahlio sopiha … v nasprotju s obče zasidrano navado, ti tele rumenke ni treba non stop mešati … prisvaljkaj se mimo šporherta enkrat na četrt ure, malo popraskaj (po kastroli, da ne bo pomote) in to je to … predvsem na začetku je polenta žejna, tako da boš prvi dve uri moral tu in tam priliti lonček vrele vode … po dveh urah bo polenta začela spreminjati barvo: od živorumene se bo začela premikati proti bolj bledičnim tonom … ne daj se motiti in mirno nadaljuj četrturno rutino mešanja … ogenj je vseskozi na minimalnem brbotavčku, to je menda jasno? … no, po treh ali trehinpol ali štirih urah malo podebljaj vatro, da se polenta rahlo zgosti … vmešaj naribenga parmezanca in kakšen pis masla … če jo boš pojedel takoj (kar bi bilo optimalno) jo kar pojej in prelij s kakšno fajn omako (lahko kar z v smetani stopljeno gorgonzolo), če pa jo boš strdil jo prelij v z vodo zmočeni model in ohladi … pred uporabo nareži in popeci ali pa kar v gosu gratiniraj v pečici …

soundtrack: the rolling stones – time is on my side

Advertisements

12 thoughts on “predvolilni golaž

  1. Hja, ko smo pri polenti, moram omeniti včerajšnje kosilo s purgerico Tino, ki nas je včeraj v Zagrebu povabila v bistro Apetit. “Palenta sa gorgonzolom” je bila naravnost odlična! Tu pa morda samo kot ideja… 😉

  2. Vse razumem, vse razumem. Eno bolj off-topic (joj, ti mladi! ti pa znajo z jezikom!) vprašanje: kumina? Ali je mogoče, da mi po dolgoletnem, sicer skromnem, uživanju preprosto ne paše več? Začela me je, vsaj malo, motiti že kar v liptaverju (tukaj sem ga odkril v mali avstrijski delikatesi – ja, se švercam na mittelsrednjoevropopato), pri veliki večini lavantinskih jedi in, ja, tudi pri golažu, ki sem ga kuhal pred dvema tednoma. Res pa je, da sem namesto Stonesov poslušal Kinkse. A je to mogoče narobe?

  3. tomasz, naslednjič purgerje pobaraj, ako dolgo so kuhali palentu in jim potem povej, da imaš finto, ako lahko sovj nedvomno simpatičen dish še izboljšajo … tadej: s kimlčkom je kar jeba, res … chefica une v zrnju sploh videti ne more, mletko ima pa kar rada … je pa seveda tudi res, da imamo dve sorti tele dišavnarije: ena je tista bolj kislekasta, germanska, ali avstroogrska, če češ, torej naša, in se ji po angleško reče caraway, tista druga je pa bolj orientalska in se ji reče cumin … ker je predvsem mitlojropska precej agresivna, je prav mogoče, da si počasi začenjata iti na živce … ko boš naslednjič podkuril pod golaževim kotličkom, abstiniraj, pa boš videl, če je kaj bolje … v liptaver je pa jaz itak ne dajem … za razliko od čehov, ki pa kimlček itak radi pritisnejo marsikam, še v hrenovksem ga enkrat našel … soundtrack tokrat zihr ni kriv, ker je med kuharijo itak tolk cajta, da bi ob stonesih in kinksih lahko skorajda še celoten opus grateful deadov prešpilal … če seveda taka stvar, kot je celoten opus grateful deadov sploh obstaja …

  4. Najlepša hvala. Resnici na ljubo mi res ni potegnilo, da cumin ni tista kumina, ki sem jo še v Ljubljani dajal v liptaver (in v Celju tudi). ZDAJ se seveda lahko delam pametnega, da je miteluropejska itak perzijska kumina (ker se jo poguglal). Bom vseeno moral najprej poskusiti s carawayjem, ker res verjamem, da je včasih več res več in ne nujno manj :)) Bom tudi jaz poročal. Aja: a so tekoči dodatki jedem – generični maggi würze – najhuje, kar se je zgodilo kuhanju? Sprašujem zato, ker razmišljam, da bi ustanovil skupino za samopomoč vsem, ki s(m)o odvisni od tekočih dodatkov jedem. Vem da je prostaško, ampak si ne morem kaj. Sem pa odkril eno bio-verzijo, seveda iz Nemčije, tako da je na Otoku itak ni mogoče dobiti, zdaj jo pa moram švercati. Časi so drugi, vse je enako.

  5. tadej ti samo pazi, da v stvari ne goniš natrijevega glutamata, po domače pojačalo ukusa, po angleško monosodium glutamate (krajše msg), mednarodno e621 … bio švabec ga po mojem nima, magi vurce ga pa zihr ma … čeprav verjetno ne toliko kot vegeta, maestro, evo in ostali satanski produkti …

  6. “Satanski produkti”? Okej, ne bom več spraševal. Se mi nekako zdi, da niso glih na strani natrijevega glutama. Hejho :)) Ne, švabski bio je zeliščna reč, v kateri je vprašljiva samo uporaba kamene soli in ne morske v sojinem sosu (če me že vprašate).
    Pa umlaute si že kočno zrihti. Sem slišal, da so v Sloveniji od nocoj naprej kar obvezni. In menda priljubljeni 🙂

  7. Ulala ti pa imaš že kar veliko kilometrino. V primerjavi z mano si starosta. In ful kulske zadevce maš.
    Mislim, da si šele drugi ali trtji slovenski food bloger za katerega vem. mogoče nas je več pa niti ne vemo drug za drugega. Sčasoma nam mogoče uspe postavit skupni portal. Konkurenca je sigurno dobrodošla, upam da se strinjava. Add to favorites ! 🙂

  8. tadej, priznam, dal sem vegeto v golaž, hehe … no, to sicer ne, sem pa res preglase kopipejstal iz worda … sneži pa ne, o,ne … ko sva z andražem napadla burek pri sofrici ga je sonce uspešno vzdrževalo na jedilni temperaturi … muki, a si mogoče namesto kilometrina hotel napisati kilogramina? … bi bilo bolj prav, se mi zdi 🙂 … welkam 2 da klab!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s