nabiralništvo

zase bi le težko rekel, da sem dobre sorte nabiralničar … kot mulca so me mati med počitnicami nekaj let gnali služit džeparac z obiranjem črnega ribeza v lokalni monokulturni nasad, ki se je raztezal na klančku pod vilo našega lokalnega slikarskega superstarja … glede na to, da sem nabiral bolj švoh in da sem enkrat izgubil cel šop ključev, se mi zdi, da kakšnega hudega profita od tega ni bilo … poleti smo se na koroškem pri bici kdaj pognali v hrib trgat črnice, ampak pobiranje drobnih črnih kroglic tudi ni ne vam kakšen joyride za desetletnega pionirja … jeseni smo se pojali po hostah za štorovkami, ampak bolj kot drobne in slastne rjave glive, so nas zanimali interni obračuni med partizani in nemci (zmagali so vedno naši, itak) … v zrelih letih se nabiralništva nisem igral (razen da sem tu in tam na morju odlomil kakšno vejico rožmarina, kar pa verjetno ne šteje), dokler me pred štirimi leti dedo in chefica nista zvleka v premantursko hosto trgat šparglje: motiv je bil seveda dovolj močan: zeleni asparagusovi štilčki so sezonski kulinarični favoriti, s specifično ultra umetno plastično smrdarijo, ki se izloča z urinom po zaužitju pa v človeku vzbujo še up golfivi, češ koliko svinjarije je okusen obed odplaknil s sabo … ampak v resnici gre bolj za atrakcijo kot karkoli drugega (zadnjilč sem prav gruntal, kaj bi zadogajalo v glavi nepoučenega človeka ob uriniranju po sočasnem zaužitju špargljev in rdeče pese – huuu – direkt na urologijo bi letel, stoposto) … no, nazaj v hosto: nabiranje špargljev je relativno okej, če si na v redu lokaciji jih v slabi uri natrgaš za kar kvalitetno malico, prihranek je opazen, ker na tržnici kar fletno lupijo za napol olesenele šopke … prav zato sem se tudi letos spet dal odpeljati v šumo … ene trikrat sem se totalno zaplezal v gosto borovo šavje, ampak kot vidite, se mi je vedno uspelo izkopat ven … sicer sem že vedno amater, ker je dedo v istem časovnem obdobju natrgal približno dvakrat toliko zelenčkov kot jaz … potem pa se je začelo tridnevno vzdrževanje urinske plastifikacije: najprej dušeni šparglji s popečeno slanino (by dedo), potem šparglji s špageti (by nana), naslednji dan zajtrk s špargljevo frtaljo, popoldne pa minimalistična rižota:

šparglota

nasploh bralcu priporočam, da naj se pri špargljenju izogiba pretiranemu afnanju in da svoje kuharske veščine usmerja v to, da na krožniku prevlada značilen, rahlo grenkljat okus sezoncev … z nedolžno rižotko, katere opis sledi v nadaljevanju jim ne boš naredil sile, ako si bolj avanturistične sorte, pa lahko slediš butulovemu tamalmu, ki je na tekmi v kuhanju špagljeve rižote med samimi pro-ji zasedel četrto mesto … no, nedolžnica gre pa takole:

  • šopek, ma kaj šopek, šop divjih špargljev
  • skodelica okroglozrnatega riža – tale na fotki je belo zlato polje, ker drugega ni bilo v hiši – ni ravno dijebeste za rižoto, ampak gre)
  • četrt litra zelenjavne osnove (kar potrudi se, ne se vadit z vodo ali kocko: korenje, zelena, peteršiljeva korenina, čebula, por, lovor, peteršiljevo šavje, česen: na drobno nareži, prepraži na malo olivca in na malem ognju brbotaj kakšno uro, potem pa precedi v lončke in zamrzni – zmer prov pride!)
  • deci belega
  • srednja čebula
  • strok česna
  • parmezan
  • olivc, maslo
  • sol, poper

v kastroli na olivcu najprej prepraži riž, da lepo lešnikasto zadiši (pazi da ga ne prekuriš!), dodaj sesekljano čebulo in fino nariban česen in čez par minut orng napali ogenj in prilij najprej vino, ko to povre pa prvo zajemalko vrele osnove in ščep soli … na srednjem ognju naj lepo brbota, ko se začne zgoščevati dodaj novo šeflo vrele osnove in ščep soli, premešaj itd (če/ko ti zmanjka osnove, zavri vodo) … po približno desetih minutah te procedure nareži šparglje na dober centi dolge palčke in jih kakšnih pet minur praži na mešanici masla in olivca … vmešaj jih v riž in še nekaj minut kuhaj skupaj … ko je riž na zob in ne popolnoma suh izvedi še najpomembnejšo fazo taljanskega rižotarjenja, mantecaracijo: riž odstavi in vanj vmešaj nariban parmezan in nekaj koščkov masla, enega za drugim, da se lepo stopijo in naredijo kremasto, polzečo rižoto … juhu! … ker je že rižota nedolžna, naj takšno ne bo vino: grenčici špargljev se zna dobro po robu postaviti kakšen karakteren sauvignon …

soundtrack: kljub temu, da smo kuhali po talijansko, ga bomo ga bomo zažingali po francosko … pa ne s kakšno cmerarijo od carle bruni, amak s pop-punkish poskočnico (in to v živi, še bolj nabriti, pa tudi bolj sfušani verziji) … malo zaradi plastično vonjajočih posledic, malo pa zaradi častitljive 30-letnice komada … plastic bertrand – ca plane pour moi

Advertisements

7 thoughts on “nabiralništvo

  1. Pa, tehnično sem sam pristal na francoskem komadu, nisem rekel da je “fajn” in pomoje bi me blo še bolj sram, če bi najdu prevod …

    Van Morrison – Brown Eyed Girl? Better?

    Mogoče za takrat ko bom probal kakšno ovčko stlačit v pečico al pa nad žerjavco, zdaj ko se s svetlobno hitrostjo približuje praznik dela in topli dnevi 😀

  2. huhu, bravo, bioplastika! … je jeba s temi frankofoni, ker jih človek avtomatsko okarakterizira za francoze, ane? … lahko bi se izgovarjal na to, da belgija itak razpada pa flamce/olandce in valonce/francoze … pa se ne bom, tudi zato ne, ker se trenutno nahajam v fletnem stanovanju na belgicki ulici v pragi (true, majkemi!) … postrežem pa še z enim zanimivim dodatkom: bertrandov materni jezik je ukrajinščina?! … podrobnosti o njegovi akademski in siceršnji muzični karieri pa so na voljo tukaj.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s