sedečima pred staro mačko se nama je s filačevim danes pripetila tipična ljubljanska kelnerska zgodba … u nulo sfriziran, s šmeki tatujčki opremljen fante nama je prej že izdal skrivnost, da je cabernet sauvignon casillero del diablo narejen iz grozdja sorte cabernet sauvignon (ma nemoj?!) in da ime pomeni hudičevo vino (a dej?!) … ob naročilu kofeta je šlo pa takole:
A lahko jaz kar naročim kavo?
Lahko, seveda.
Eno z mlekom bi, prosim.
Mhm, z eno z mlekom. (kratek premolk) Oprostite, a prav z mlekom al kapučino?
Z mlekom, z mlekom …
Okej, hvala! Takoj bo!
itak veš, kaj je prinesel, ne? … verjetno je moral še dodatno vprašat zato, da se je potem moral orng potrudit, da je prinesel napačno stvar … saj je je ljubljanski kelner, takoj za ljubljanskim frizerjem druga najbolj vase zagledana pasma homo sapiensa … ko bi vsaj do konca sledil samozagledanemu konfuznemu zgledu mladega steva martina:
legendary stuff, ane? … v svrho izboljšanja razpoloženja spodbujam bralstvo k dodatnim anekdotnim kelnerskim pribeležkam!
kruh & vino 
Neimenovan barček ob ljubljanici… Zdravo, kej prnesem? 2 Kapučina… Dobila sva belo kavo in kakav… Bejž vedet… Upam da je biu isti, kr če je več takih potem je samo še za se…
V Kopru:
“Enega Leffe Blonde prosim.”
“Ja, ampak imamo samo malega.”
“Kako to mislite malega?”
“Nimamo 0,5.”
“Hmm, ampak 0,5 ne obstaja.”
“Aha, to pa nisem vedela.”
“Kaj bi lahko prosim še njihov kozarec zraven?”
“Kako prosim?”
“Kozarec od Leffe Blond.”
“Ekhm, to pa nimamo.”
No zadeva, ki je stregla je nato vsaj na glas priznala, da ji je malo nerodno, ker ni vedela, da pol litrski ne obstaja …
Ravno danes, v lokalu ob Ljubljanici, s sodelavcem naročiva vsak svoj kofeinski napitek. Jaz kasneje zaprosim za rjavi sladkor, a mi kelner odvrne, da naj povprašam onega drugega – njegovega sodelavca. Ok, sonce je visoko na nebu, ne štekam fore, zato si kavo sladkam kar z belim, čeprav mi je – zgolj zaradi okusa – boljša kava z rjavim. A kaj, ko na koncu sodelavec zaprosi za račun, ta isti kelner, ki nama je prinesel kavo pa naju pouči, da račune izdaja oni – in s prstom pokaže na nekoga – tretjega. Vse to za samo 3 EUR 🙂
Vedno naročim kavo z mrzlim mlekom, dobim jo pa s hladnim:-)
U mački lani … kelnarca (F) …da imajo pa tudi vina batič – povdarek na I. BatIć 🙂
Kr fensi lokal nad nekdanjo velenjsko Namo, pred par leti, ko je bil frisno odprt. Po nastevanju palete kakih treh slovenskih penin se odlocim: no, bom kr Istenicevo Desirée, pa mi kelnar pojasni, da je ta pa tk fajna kma mal okusa po marelcah 😉
Ooooo….kje naj začnem?
*KAFETARSKA SAGA OB LJUBLJANICI*
Pri naročeni vroči čokoladi ki pride v obliki kakava?
-belo kavo prosim…dobim dve žlici nekaj beli kavi podobnega vse ostalo pa peeeeeennnnaaaaaa
-naročim juice, ki ga sicer dobim, ampak v tako umazanem kozarcu (cel print od šminke), da sem pa res mogla ven past
-in da ne pozabim…eden od lokalov ob Ljubljanici..s kolegico naročiva kavi z mlekom…dobiva kavi z mlekom….in sicer v neki fensi mini šalčkah, ne vem kolk kave je bilo dejansko tam not…dva požirka, ostalo pa peeeeenaaaaaa…in cena 1,5 eur na komad :S ssssssss
Lj.
Zvečer.
Naročiva 2 pici.
Kelnar prinese eno.
Kje je druga?
Kelnar: “Sori, je šel picopek domov.”
?
No, razen zadnje anekdote se vsi bolj afnate. Tudi kelnar se včasih zmoti ali pa ne ve, katero fancy pijačko ste si namislili tokrat. Zato iznajdljive kelnerje občudujem in tudi jaz nimam nobene posebne anekdote.
Pred dvema dnevoma sem bila na kao nobel dogodku v kavarni Sputnik. Vidim, da kelnarji tudi ven nosijo koktejle in enega ustavim:
Centri: A tudi ven nosite pijačo? A lahko naročim?
Kelnar: Ja, seveda. Kaj pa bi?
Centri: Koktejl. Katere pa imate? Lahko izbiram?
Kelnar: Kar hočete je!
Centri: O, super. Jaz bi pina colado. Če ni tega, pa kaj drugega sladkega.
Spremljevalec: Jaz pa capirinjo.
—— nekaj časa —–
Vrne se kelnar z nasmeškom in dvema identičnima rumenima koktejloma.
Kelnar: Izvolita. Poseben promocijski koktejl “Tadeja” za vaju!
Ne, ne strinjam se s tem, da se kdorkoli afna. Če neka oštarija, kafič, bar, blabla nekaj nudi, naj pouči svoje osebje kaj nudi in kako se nudi ali pa naj tega ne nudi. V končni fazi plačamo za to. In pivo postreženo v napačnem kozarcu, po možnosti še v nepivskem, je isto kot bi mi vino natočili v kafe šoljo …
Se strinjam z Vale. Večina kelnarjev in kelnarc je pod minimumom sprejemljivega. Kaka afnarija. Če hočeš kufe s toplim mlekom je to zelo dobro definirano naročilo in ne gre za nobeno fensijado. Krivci za stanje so seveda lastniki, ki jim ni jasno, da je kelnar tudi prodajalec in da ga je treba kdaj pa kdaj pravilno usmeriti.
Ampak, da ne bomo samo grajali, dejmo tud kej pohvalit. Vsakentolk se zgodi, da sedimo 10+ folka za mizo in pride kelnarca (kelnarjem se to ne dogaja prav pogosto) in posluša par minut zmišljevanje v smislu dva deci mareličnega pa ne hladnega, pa brez ledu pa s toplo vodo, pa kokto z radensko 1:2, pa fanto z jegrom v tri deci kozarcu, pa đus z vodko, pa laško iz tazelene flaše (to včasih, ko je bila večina v rjavih), in tako naprej in tako nazaj in si pri tem ne dela nobenih zapiskov in prinese vse kot je treba in tudi ve, komu mora kaj dat. Sam gledaš.
Al pa to, da je kelnarca v fabrškem baru na mojem novem šihtu že drugi dan samodejno zvarila glih taprav kufe, še preden sem ga naroču.
Se najdejo. So pa redkost.
Ja, takih, ki misli berejo, je res bolj malo. 🙂
Kar se kave tiče, pa je treba vzeti v zakup tudi to v katerem predelu jo naročaš. Že med primorsko kavo in ostalimi kavami po SLO so velike razlike in tako so ponavadi “celinci” sila razočarani, ko naročijo kapučino in dobijo špric kave s spenjenim mlekom in obratno primorci na celini, ko dobimo dva deci kave z mlekom, ki niti najmanj ne liči na spenjenega. Pač podobno, kot bi v Nemčiji pričakoval, da boš dobili spodobno kavo. Nekoč sem v SGju naročila kapučino in prosila natakarico, če mi ga lahko naredi v najmanjšo šalco za kavo, ki jo ima. Začudeno me je pogledala in vprašala: “Ja kam naj pa mleko dam?” No, v takšnih primerih res ne sitnarim in težim.
Drugače je pa pri pivu, ki ga pač pri nas doma obravnavmo kot večina vino. Najprej vedno pogledam na cenik kaj nudijo in ker je ponudba vedno bolj pestra, se najde pri naših gostincih marsikaj. Nazadnje sem na primer pila Kriek v Ljubljani iz kozarcev za Kilkeny. Kot da bi ti penino natočili v kozarce za špricer 😦
no, saj v resnici ne gre samo za takšne in drugačne anekdote, ampak bolj za obče stanje duha … za reči, kot je ta, da te kelnarji kar po vrsti tikajo ali pa zadnja moda, da kasirajo že kar takoj, ko prinesejo se mi zdita res podn … ne sam, da te nagovorijo kt da si tm kr en, ampak celo že predvidijo da bi kanil spizdit ne da bi plačal … čeprav so za to slednje verjetno bolj kot kelnarji krivi gazdati, se mi zdi …
jaz ne bom nobene anekdote, ker mi že dolgo ni več smešno, ne kelnarji ne kuharji. aja, ampak mogoče pa vseeno, ker sem se odločil, da bom na izi in sem sešteval, koliko bi zaslužil, če bi vsak nasvet ali feler računal 10 eeur. Vitez, ene 4 mesece nazaj. brez pričakovanj ker v 20 letih tam nisem dobro jedel ne glede na lastnika, že enih 15 nazaj sem pa v pohorski omleti dobil od čaja porabljeno limono. no, tkole gre pa tale štorija:
se odločiva, da bova vsaj dobro pila in izbrala hrano accordingly. najdeva Modri pino, movia, 02 in naročiva. in dobiva 03. ne opaziva, ampak ker je bilo vino zanič (spet eno od gurmetovih od bogvekje kupljenih in bogvekje spravljenih flaš, ki niso ne štoflc ne sod, samo enostavno iz njih ne priteče vino amapk eni čudni ostanki). no, v postopku čudenja, kaj lahko naredi hranjenje iz vina opazva napačno letnico in brž reklamirava na tej osnovi, da se ne duživa preveč. cena 02 je bla, ne vem, 55 recimo, 20 nad ostalimi. Kelner: aja, a je lohk taka razlika med letniki?
no, potem se je potrudil in našel 02, absolutno po pričakovanjih, ker sva pa vmes že na veliko jedla, sva si zaželela (ma ja, itak bi si) dekanterja. saj je verjetno jasno, da je kelnarja spravilo v ekstazo čudenja, verjetno še ni doživel, da bi kdo to zahteval: aja, a mislite, da je treba?
No, o hrani samo tolk, da sva sicer ustrežljivemu štajercu, ki se je pa obnašal tako pokroviteljsko, da nisem vedel, od kje črpa to svojo samozavest, razložila, da kakorkoli se reče fileju, po kalabreško, siciljsko ali karkoli, kar je pomenilo s kaprami v, se mi zdi, madeiri ali nečem takem, kar definitivno ni doma tam, od koder so vzeli ime, bo gotovo veliko boljši, če bi ta kisle kapre vsaj splaknil kuhar pred uporabo, če že za slane nikoli niso slišali – in je bil ves navdušen, kolk pa midva veva!!!!!! Sicer je bil file na meji užitnega/kislega.
kakorkoli, do takrat sva spila že gloh tolk vinčka, da je padel nivo v dekanterju pod tisti robček, v katerem naenkrat opazim en tak, tricentimetrski kos plesni, in kar naenkrat sem bil vesel, da se vino ni dekantiralo prav dolgo.
Takle mamo.
aja, da je pa kelner v Medani, v kateri strežejo trgovinski KRAŠKI pršut, med tem, ko je šla moja sovečerjalnica na šank odtipkat PIN, malodane jo vprašal za številko (midva se pa nekje poznava, pa tolk ste simpatična itd…) pa raje ne bi…kolikor že nisem:)
huhu, zokus – kot vidiš ima strežno osebje težave že z osnovmi rečmi, kaj šele ko plačneš po dekanterjih in letnikih … ampak takle mamo, menda da se itak nihče več ne vpisuje v gostinske šole, potem pa handlamo s priučenimi part-time “sej-zdej-sem-kelnar-ampak-že-jutri-bom-mogoče-zvezda-resničnostnega-showa” tipi … ježeš, kako pogosto se mi zadnje cajte zapisuje “takle mamo”, ampak če mamo pa res …
Takle pa mamo, ker smo večinoma tiho, ker če kaj rečeš, si itaq največja tečnoba pod soncem. In kot je že Napo napisal. Ni problem v zaposlenih ampak v lastnikih, ki takšne zaposlene imajo. In ker takšni zaposleni večine ne motijo, jih je vedno več. To je isto, ko vidiš v trgovinah namesto mesarjev kar uboge trgovke, ki nimajo pojma kako se kakšen kos razseka, razreže oziroma niti ne vedo kaj kakšen kos je.
Meni, iskreno rečeno (in to je samo moje mišljenje), je to deljenje sokov deci-deci prav smešno. Isto, kot da če naročiš samo pol pice, manjš porcijo hrane.. itd itd… Po resnici povedano se to pretežno dogaja samo v sloveniji…
Anekdota pa je sledeča:
Sedimo na hrvaški obali, v neobljudenem kafiću, ko prisede en (orto) slovenski ženski par. Naročita z famoznim stavkom: “deci soka, deci vode prosim.”
Natakar nekaj časa gleda debelo, se obrne, gre…
Čez čas pride nazaj, postavi pred njiju dva kozarca, dve flaški soka, dve flaški vode. Onidve se začnete buniti, da to ni to, kar sta naročili. On še vedno nonšalantno gleda, kaj onidve kokodakata, ju prekine in vpraša od kod sta. “iz slovenije.”
In medtem, ko se obrača, si sam pri sebi govori: “ma marš u pićku materinu vi i vaših pola pola…” 🙂
Ok, bil malo nesramen (in ja, takih je na balkanu nemalo), vendar mi smo se nasmejali do solz, puncama pa ni blo bogvekaj jasno kaj je kaj.
Kar hočem reči je, če hočeš sok, naročiš sok. Če hočeš vodo, naročiš vodo. Če hočeš pico, naroči celo pico. Nema pola pola… nikjer na svetu.
no no, če ti je sok presladek, ni nič narobe, če ga redčiš z vodo! je pa kelnar čisto prav naredil, naj si sami zmešata, voda iz pipe je na morju itak tvegana stvar, tisti deci sokeca preveč bosta pa že nekako spili/plačali.
Moram. Samo še to, potem pa obljubim, da naum več. Včeraj v Kopru:
“Kakšne vrste piva imate?”
“Laško, Union, ehm, no ful imamo.”
“Ja, kaj pa še?”
“Eee, radler.”
“Aha, še kaj?”
“Ja, vse imamo.”
“Ok, potem pa enega Leffe Blond.”
“Eee, to pa nimamo, imamo samo male.”
Smeh. “Ok, potem pa enega Guinness-a.”
“Kako? Dineza? Ne, to tudi nimamo.”
“Prav, potem pa mali Union.”