evo, danes se bom pa res duval , se trkal po prsih, se napihoval kot grrrrims, izvajal samopoveličavanje in z vsemi silami opravičeval pregovor, da se dobro blago samo hvali … uglavnem: dbest! … kaj pa naj drugega rečem, če je pa res, da je bila tale prejšnji teden uprizorjena slana pita vrhunska, brez felerja, s hrustljavim, krhkim in nič razmočenim testom in zapolnjena s sočno, slastno in dišečo filo … majkemi! … duvancija je še posebej na mestu, ako ti povem, da sva bila do tele pite s krhkim testom v precej razburkanem odnosu, ki je velikokrat vsebovalo kvantanje, povišane tone, premetavanje inventarja in druge izraze nezadovoljstva … to se je ponavadi začelo pri valjanju testa, ki je (ne glede na metodo in uporabljene trike) razpadalo in se drobilo ali pa ni bilo krhko … cela jeba, res! … no, tokrat sem ga namešal po nasvetih prebivalcev rečne koče in evo, ze bjutiful spinič paj:
čeprav fotka mogoče malo zavaja in tole izgleda pica, naj brž pridodam, da je tole bolj kiš in, kot vedo že čehi, quiche neni pizza, sploh če na koncu nanj ne narežeš paradajzovih osmink … takegale pitona lahko scimpraš dan prej, ker se fino je tudi hladen in/ali se brez škode za padec dobrote segreje v pečici … od začetka gre pa tako:
za testis:
- 125 g masla
- 250 g moke
- približno pol deci mleka
- ščep soli
- eno jajce
za filinho:
- 500 g špinače
- 6, 7 ali 8 špargljev
- dve čebuli
- 150 g naribanega sira
- tri jajca
- dva deci sladke smetane
- dva deci mleka
- muškatni orešček
- za lešnik masla
- sol, poper
proceduralno zapletanje je predvsem s testom, ti prav dobesedno škrebljam, kako sem delal:
1. mrzlo maslo sem narezal na fine, polcentimetrske kockice in ga z moko in soljo z mašinco mesil toliko časa, da je reč postala podobna drobtinam …
2. sem butnil not še rumenjak in potem med mešanjem mašine v čisto tankem curku še mleko, malo več kot pol deci ga je bilo treba, da se je testo začelo sprijemat …
3. in takoj ko se začne sprijemat je treba mašini rečt štop!, testo z rokami še na hitro zgnesti v kroglo, ga zaviti v folijo in postaviti v hladilnik za vsaj pol ure, raje uro … medtem se s putrom namaže pekač in pripravi filo, ampak otom-potom, najprej testo do konca:
4. se ga vzame iz hladilnika, se ga da na pomokan pult, se ga pomoka, se ga z rokama iz kugle stlači v disk, še pomoka in nato s pomokanim valjarjem razvalja … neverjetno, brez kletvin, gladko, u glavnem neverjetno! … se ga preloži v model, s prti pritisne ob model in prešpika z vilicami …
5. naprej pa tako: iz peki papirja izrezat krog in ga položit na testo v modelu, potem pa nanj nasut kar ene tričetrt kile suhega fižola in dat v pečico na 170 stopinj … po 15 minutah gre fižol ven, testo pa nazaj v peč, tokrat za 10 minut … potem pa spet ven, ker ga je treba impregnirat, to pa narediš tako, da ga dobro prepenzlaš s stepenim beljakom in še za 5 minut postaviš v peč … evo, pa smo! … testo gre ven, če je treba ga z ostrim pipcem malo obreži po obodu in tako predpečeno naj počaka na nadev …
6. nadevčič je bolj simpl: na maslu kakšnih deset minut ali do svetlorjavega praži čebulo, nakar dodaj oprano in narezano špinačo ter praži kakšne tri, štiri minute, da špinača uvene …
7. odstavi in pusti, da se malo ohladi, nato pa vse skupaj prestavi v pito, potresi z naribanim sirom in prelij z mešanico začinjenega mleka, smetane in jajc … povrh zaranžiraj še kuhane šparglje in
8. pito peci tričetrt ure na 180 stopinjah … evo, nam reku da je simpl, bom pa reku, da je hudo, hudo dobr! … s kozarcem belega, ne čisto nekarakternega, vsaj kakšen sauvignon naj bo, je pa sploh veselica!
soundtrack: company flow – 8 steps to perfection
kruh & vino 
Ha, super, fino, fajn. Zakaj? Ker se meni vrag od tega testa takisto vedno lomi, krha, skratka počne vse, samo valjat se noče. Poskusim ob prvi priliki in se naduvam še jaz, če mi rata 🙂
Za izgled čista desetka, poplavo arom pa le slutim.
Sam slepe peke sicer ne prakticiram, ker se mi zdi odveč, pa tudi testo mi brez nje izpade povsem kulturno.
vale – this one works, vsaj zame, hehe … muki, mogoče se kdaj v svetli bodočnosti, ko bom rutiner krhkega testa, izognem slepi peki, ampak zanekrat je moja samozavest še precej krhka … premaz z beljakom se mi je pa itak zdel pametna finta za preprečitev tega, da testo rata pocasto – 2 deci mleka in dva deci smetane se mi je še tako zdelo preveč, ampak na srečo ni bilo …
Pardon mojo ignoranco . ampak kaksna je funkcija fizhola v koraku 5 – drzanje papirja dol al se kaj???
slovon, kakšna ignoranca neki? … ignoranca bi bila, ako ne bi bili vprašal, temu se reče radovednost, ali še bolje, želja po znanju, ki je gibalo napredka, hehe … poleg tega imaš delno prav, s tem da fižol ne drži dol samo papirja (ta je tu zato, da fižol potem lažje spraviš ven) ampak testo, ki tako med predpeko (kot se temu fižolčkanju kao reče) obdrži želeno formo, se ne napihuje in tako … dejansko bi namesto fižola lahko bilo karkoli – koruza, šibre, kamenčki … ampak fižol je ponavadi najbolj pri roki … ampak kot vidiš, nekateri predpeko tudi opuščajo in kljub temu spedenajo dobre pite …
Pri takem testu goljufam in ga sploh ne valjam. Kroglice testa speštam med dlanmi v majhne palačinke in jih polagam na pekač, da se čisto majčkeno prekrivajo in potem pri pečenju vedno uspe lep kompakten kos testa skupaj. Škoda živcev, če se testo lomi in trga, res:-)
“…potem pa na peki papir nasut kar ene tričetrt kile suhega fižola…” – mislim da je to zmedlo slovona – testo ni omenjeno nikjer med papirjem in fižolom 😉
hja, mogoče pa res – že popravil, hvala …
nc ni treba valjat… pocivat ga das v obliki struce, od katere potem, ko je spocita, rezes tanke rezince in jih zlozis na pekac, tako da se rahlo prekrivajo. naposled jih s prsti pomeckas skupaj in sploh ni blema…. pozdrav…de la LorraineVisit W3Schools! 😉
jaz ga bom kar valjal, zdaj ko znam, hehe … važič!
še nikoli se nisem lotila krhkega testa, kvašeno pa na roko mešam in mesim, zato si ne predstavljam – s kakšno mašinco si mešal, a s takimi metlicami, s katerimi recimo sneg tolčeš, ali s tistim okroglim nožkom iz multipraktika?
tina, jaz sem ga mesil s tako zavito rogovilo, ki je del boschevega multipraktika, in jo opisujejo kot nastavek za mesenje testa … če bi pa imel veliko okroglo reč z ostrom nožkom, bi pa delal z njim, ker vse skupaj opravi še hitreje, pa še masla ni potrebno tako na drobno rezat, ker to opravi stroj 🙂 …
odlično je uspelo!! nobenih težav s testom, super recept. danes poskusim s krekerji.
bravo naši! … upam, da bodo tudi krekerji cracknili, kot se spodobi!
Tukaj lahko mirne vesti (dokler ne nabaviš pomivalnega stroja) spustiš še korak s praženjem čebule in špinače. Čebula (po mojem okusu) ni najbolj združljiva s špinačo, za katero je tričetrt ure peke ravno dovolj, da podleže. Jo je pa treba nekako potlačiti not v pito. Pri tem rabiš mlado in hrustljavo zelenje, s katero je naravni zaveznik sirarska skuta. Če se ti zdi, da postaja špinača med peko po vrhu preveč črna, nič skrbi.
Nad zelo okusno! Samo testo se mi je, se bojim, malo napilo vlage in ni bilo super-krhko. Mogoče bi moral pustiti beljake dlje notri? Verjetno sem imel tudi premajhen model, ker se mi vsa vsebina ni hotela stlačit not, ampak sem pa potem s preostalim jajčko-smetano-mlečnim nadevčkom in nekaj ekstra šparglji spekel mikro tortillo.
jaz nisem tako kompliciralo s peko testa (slepo peku spustila), nadevu sem dodala še malo skute in bilo je za prste obliznit 🙂
važička 🙂