da se s korenjem ne marava*, trobijo že vrečke s semeni v semenarnah, ko se tiste, z naslikanimi oranžnimi paličicami besno izpostavljajo mojim prstom, vedoč, da ni šans, da bi jih odnesel iz tople štacune ven, v blato, dež, veter in vročino … družinsko izročilo trdi, da je moje averzije do korenja v veliki meri kriv dr. ivan but, ki mi je leta 1973 ali 74 ob hudi introvertiranosti črevesne peristaltike predpisal nekajdnevno dieto, ki se ji je reklo zgolj riževa sluz in korenje … riževa sluz je poc, ki nastane, ko se kuha riž in se ga, močno prekuhanega, odcedi … korenje je pa korenje … no, po parih dneh je menda – tako izročilo – res šlo na bolje, a korenja odsihmal napotnik ne mara … ampak ker je za vse kriv dr. but, mora biti v tej zgodbi en but (po anglešku, se ve) …but, ko smo se zadnjič agrumentirali, je chefica uprozorila eno prav fletno, s pomarančnim sokom dušeno korenje, ki je doseglo meni do sedaj najvišjo mero sprejemljivosti, ever … ne boste verjeli, oni dan sem celo uprizoril reprizo:

seveda je iz znanih razlogov korenje potisnjeno v ozadje, ampak kljub temu predstavlja idealno spremljavo hrustljavo zapečenemu filetu brancina, če so pa zraven še lahki skutni žličniki, pocvrti žajbljevi listi in glaž ne čistno plehkega in slabotnega belega, je veselja v hiši že za kar obilno mero … takole smo ga bixnili:

• 2 fileta, izrezana iz približno 800-gramskega brancina
• 2 korenčka
• 1 pomaranča
• žlička sladkorja
• 200 gramov skute
• 50 gramov pšeničnega zdroba
• 1 jajce
• žlica naribanega parmezana
• mala pest svežih žajbljevih listov
• maslo, olivc, sol, poper

najprle je treba maso za žličnike namešat: skuto, zdrob, jajce, sol, parmezan in žlico zmehčanega masla dobro premešaj in pusti stati vsaj pol ure … vmes spedenaj korenje: nareži ga na kolute in jih praži na maslu, nato pa dodaj sladkor in prelij s pomarančnim sokom in na malem ognju pokrito duši do mehkega … pristavi kiblo vode, v kateri boš, ko bo zavrela in jo boš osolil, približno deset minut kuhal žličnike … in šele na koncu pride na vrsto glavna stvar: riba … fileje nareži na približno sedemcentimetrske trančote, jih posoli in poporaj in s kožo navzdol deni na fino razgreto mešanico masla in olivca, da začutijo, kaj je to vročina … s kuhavno jih kar malo pritisni ob dno ponve, da se koža lepo pocvre in zahrusta … po parih minutah obrni ribo in jo pusti na močno zmanjšani temperaturi še par minut … ribo nato prestavi na vroče krožnike, v ponci pa ne preostali maščobi na spet pojačanem ognju hrustljavo ocvri še žajbljeve lističe, prav na koncu pa v ponev deni še odcejene žličnike, da bodo do konca vpili dišečo maščobo … njami, k ribi dodeni še korenje in žajbelj in zamlaskaj …

soundtrack: roni size – feel the heat

*za potrebe večje zanimivosti bloga ne-maranje korenja seveda vsake toliko še potenciram … v resnici ga vtaknem v vsak fond, vsako govejo juho, vsako mineštro, zaven pečenke, med bučke in krompir k pečeni ribi in še marsikam … toda, vse se neha pri surovem korenju: tega pa res nikako da zavolim … .