o jagenjčkovih kračah sem kar redno razmišljal, odkar me je v ruju z eno zacumpral peter patajac … no, prav ful razmišlal tud nisem, se mi je pa zdelo, da bi bilo kdaj fino kakšno takole kračico počasi dinstati do tiste faze, ko se naštima gosta, dišeča, krepka omaka, meso pa kar samo zdrsne dol s kosti in je tako mehko, da bi ga bil lahko iz žlico pomlatil … hudir je, da se je do jagenjčkovih krač še kar jeba prigrebsti, če nisi ravno ovčjerejec iz kakšne od prekrasnih slovenskih planin … mesarji pač prodajajo cele jagenjčkove noge, ne pa samo spodnjega, kračastega dela … se pravi, da bi do štirih lahko prišel tako, da bi se za nekaj časa naštimal v the bone collectorja in bi d mesarja vladota vsakič, ko bi bil kupil jagenjčkovo nogo prosil, da ti kračko odseka in jo nato zadegal v freezer, dokler se ne bi nabrale štiri – ker, lecfejsit! – z manj kot štirimi se tegala športa ne splača prakticirati … oni dan pa se je prikazala tudi krajša pot, in to prav tam, pri d mesarju vladotu … v njegovi zamrzovalni vitrini je namreč čepela vrečka štirih novozelandskih jagenjčkovih kračic … hja, zajebi nacionalni interes, sem si rekel in prispeval zahtevanih 14 evrov v sklad za krepitev novozelandske ovčereje … in potem sem se potrudil in za babi-dedi napotnik naštimal takole verzijo štirikolesnega jagenjčkovega pogona:

reč ni nič kaj zapletena, zavoljo praktičnosti (no, zaradi lenobe – veliko lažje je dve uri in pol nič delati, kot pa se ukvarjati s pečenjem v ponvici) pa nisem sledil rujevi metodi, ampak sem malo po svoje prerihtal recept, ki ga v izjemni knjigi the river cottage meat book priobčuje hud filozoficki špeglar-model hugh fearnley whittingstall, sicer ustanovitelj in gazda ljubkega, skorajda hipijaškega pogona river cottage … ni mi bilo žal – tole je bila nadvse fina južina … pa še ostalo je za eno orng paštico, hehe … takole je treba delat naslednjič, ko se lotiš kračiranja:

• 4 jagenjčkove krače
• 1 limona
• četrt litra belega vina
• četrt litra zelenjavne osnove ali kakšne druge čiste župe (ali vode, če si brez ostalega)
• 1 čebula
• 2 stroka česna
• 1 korenje
• pol gomolja zelene
• palčka cimeta
• 2 lovorovova lista
• olivc, sol, poper

začni vsaj tri ure, preden načrtuješ lačnemu ljudstvu ponuditi takle fleten kvartet … alzo, pečica: podkuri tako, da bo v njej prijetnih 120 stopinj, potem pa sesekljaj čebulo & česen in na polcentimerske kocke razstavi korenje in zeleno … v kastroli, ki je dovolj velika, da bo v svoja razbeljena nedrja sprejela vse štiri kračice naenkrat, segrej olivca in na njem z vseh strani popeci krače, ki si jih bil poprej posolil in poporal … zlatorjavo zapečene krače prestavi na krožnik in v kastroli kakšnih deset minut praži čebulo, česen, korenje in zeleno … dodaj še naribano limonino lupinico, cimet in lovorov list ter zalij z vinom, limoninim sokom in osnovo … zavri in pusti brbotati kakšne četrt ure … krače in tole čobodrico prestavi v glineno ali stekleno posodo s pokrovom (ali v kastrolo, ki jo lahko postaviš v pečico) in postavi v pečico za dve uri in pol … ne diraj ovcu, dok se peče, ker za to ni nobene potrebe … čez dve uri in pol odstrani krače, z vrha čobodre poberi maščobo, nato jo precedi in jo, če se ti zdi, da je treba, na velikem ognju reduciraj do želene koncentracije … če želiš lahko odcedek (alzo čebulo-korenje-zeleno) zmelješ s paličnjakom in vmešaš v omako – bo ratala taka lovska reč … potem pa le zbobnaj folk za mizo, naj zavihajo rokave, z eno nogo zgrabijo za kost in ugriznejo v mehko, sočno, v ustih topeče se meso, z drugo pa nej se oprimejo glaža, v katerega si natočil krepkega rdečega …

soundtrack: the balanescu quartet – the model