salamijada

prizorišča pomembnih in velikih -ijad so ponavadi velika in spektakularna (samo spomnite se pekinškega pričjegnezdnega stadiona ali bodočih mariborskih smučarskih skakalnic), toda prostor, kjer se je 28. marca letos odvijal epski boj – kaj boj, mesarsko klanje – za titulo najboljšega salamarja na ježici pa i šire, na prvi pogled ni dal slutiti, kaj vse se pripravlja … na vratih gasilskega doma ježica je bil nalepljen takle pildek:

vabljive duri

no, je pa treba povedati, da se je potem za vrati in po dveh nizih stopnic očesu ponudil bolj resen in spoštovanja vreden prizor, ki je že dajal slutiti, da tukaj ne bo heca … na lesenem, s krepko moško roko skup zbitem stojalu je namreč viselo nič več in nič manj kot 45 salam … preštej, če ne verjameš:

tekmovalni poligon
jao, kako to odmah oko i srce zavoli! … tele salame pa niso samo lepe, ampak so neke sorte statusni simboli, ne le zaradi falične oblike, ampak zato, ker fotri, ki se ukvarjajo s to najbolj zajebano disciplino mesoznanstva, ob njih razvijajo lastne filozofske sisteme, metode predelave najboljših kosov mesa in njih variacije pa ljubosumno skrivajo drug pred drugim … in so, jasno, vsak zase prepričani, da so njihove salame najboljše in da so vse ostale bolj ali manj bedni približki njihovih mojstrovin … in ker bi neposredno primerjalno salamoslovje tipa
A: moja je bolša k tvoja, sto posto, kadarkol in zmeram!
B: a dej, dej as neumn, ne more bit tvoja bolša če nimaš pojma koko se dela itak si pa prasca pomijarja not zmlel!
A: kuga?
tim jes dal pomijarja! koruzo je jedu, sam koruzo pa orehe, navš ti men …
ki bi potekalo zgolj za lokalnimi šanki rezultiralo v resnem upadu moške populacije, so si fotri izmislili salamijade, kjer njih mesni ponos oceni kao nepristranska kao strokovna komisija … na letošnji salamijadi na ježici so v žirijo celo pripustili mladeniča brez očal:

ž(i)rija

naloga se sicer sliši zelo enostavno: izmed 45 vzorcev salam je treba izbrati najboljšo … ocenjevanje pa ni neka zajebancija, kjer bi si zdaj fotri dali v usta kolešček salame in potem malo popametovali med sabo … o, ne! … ocenjevanje poteka v tišini, vanj pa je treva vključiti oči, nos in jezik … vsaka salama je deležna temeljite šeststopenjske analize, v kateri se pretrese njene organoleptične lastnosti … najprej si vsak žirant pozorno ogleda in potežka cela salamo in ji pribode dve točki, če se mu zdi fletna in eno točko, če se mu zdi grda … potem pa na krožniček že dobi diagonalno milimetrsko šnitko, kateri najprej oceni enakomernost razporeditve in količinsko razmerje koščkov špehca in mesa, nato pa še barvo, kjer dobijo dve točke vse salame, ki nimajo sivega kolobarja na zunanjem robu … sivi kolobarček je namreč hud hud feler, s katerim salama izgubi takorekoč vse šanse, da bi dosegla kakšen odmevnejši rezultat … naslednja pomembna lastnost je tekstura, alzo ugotvaljanje, ali je rezina salame gumasta, prhka, zategnjena, ali pač ravno pravšnja, za kar je nagrajena s štirimi točkami … vonj prispeva največ tri (priznanje brezočalastega žiranta: ker sem imel zamašen nos, se mi je zdelo najbolj pošteno vsem salamam, razen dvema, ki sta res malo smrdkali, prisoditi dvojko), okus, ki je pa seveda glavni, pa je vreden šest točk … vsak žirant za vsak salamo izpolni takole tabelico:
ocenjevalni obrazec

in potem prigrizne košček kruha ali sira ali ščep kislega zelja in že se loti naslednjega … napotnik je na ježico prišel precej lačen, zato je mislil, da bo zlahka na polno pomalical vseh 45 kolutov in si je vmes celo še mislil, kakšno slabiči da so tile očalarji iz žirije, ki od vsakega koluta poznavalsko odgiznejo in prežvečijo le centralni del, ostalo pa pustijo na krožničku … no, tam nekje okrog dvanajste runde mi je postalo jasno, da fotri že vedo, kaj delajo in sem jih začel oponašati še jaz … prerezane salame so nato romale v veliki prireditveni prostor, kjer so bili vzorci skupaj s prijavno številko dani na ogled in v pokušino tudi obiskovalstvu:

tihožitje

le-to je potem podkrepljeno z eno od uradnih pijač prireditve (druga je bilo belo štajersko)

za poplaknit

lahko svoje osebne preference primerjalo z rezultatskim seštevkom in neizpodbitnim mnenjem poznavalske peterke … no, in tukaj zdaj nastopi ta epski moment, obljubljen v prvem odstavku … pravila salamijade ježica namreč prepovedujejo, da bi oseba, ki je član žirije, na tekmovanje prijavila svojo salamo … pri meni zadrege seveda ni bilo, saj sem v domačem mesoznanstvu trenutno na stopnji domače slanine (kar je nekaj takega kot vrtec ali mala šola), ampak v žiriji sta sedela tudi dva bivša profi mesarja … nu, tukaj spodaj levo je vir zgražanja marsikaterega prijavitelja, oče zmagovalnega tekmovalca aleša avšiča:

ponosni avšič

se vam zdi, da ste ga nekje že videli? … jep, prav imate, avšič starejši je sedel v žiriji in, lejlej to naključje, prvo nagrado je dobil njegov sin, drugo pa njegova življenjska sopotnica … seveda je v sali gasilskega doma kar dvakrat močno završalo, ampak takle mamo: avšič je fino poiskal luknjo v pravilih in snel dvojno titulo … (da smo si na jasnem, tista zmagovalna je bila res hudobno dobra salama, tudi meni najbolj všečna, ona druga, ki je so srebra pribetlala v podaljšku pa mi ni bila tako fletna) … že res, da je na račun tega, v očeh mnogih ne ravno fairplay manevra, izgubil marsikaterega sogovornika in se tudi kmalu po podelitvi z dvema pokaloma odpravil domov … pa mu ne bi bilo treba, saj je ljudstvo kmalu pozabilo na tekmovalni del salamijade in se raje jelo posvečati družabnemu delu … ko je blontna brigita drugič zajodlala v mikrofon, so itak vse zasrbele pete in grla so postala še bolj suha:

raja je krenula da se pali i žari

mladi žirant je ta večer izkoristil za spletanje socialne mreže z ježiskimi amaterskimi mesarji, se teoretično podrobno seznanil z marsikatero finto iz mesoznantva, zvrnil marsikateri glaž cvička in se skupaj z oficielnim fotografom mitjem b. (photo.si, vse fotke v tem zapisu so njegovo avtorsko delo, hvala zelo!) narežal komentarjem, kibicanjem, dovtipom, šalam in petelinjenju lokalnih fotrov in mater … lenči in njenemu fotru jožetu (ki, bajdvej, ne doktorira samo iz salam, ampak tudi iz velikopoteznih in ogromnokoličinskih golažev) pa se ob zaključku tegale reporta iskreno zahvaljujem za enega bolj zanimivih večerov v moji gastro karieri … salamijada ježica rulz!!!

Advertisements

8 thoughts on “salamijada

  1. Kva Napo, a si tak škrt ratu, da ljudem ne daš probat? Aja, saj res, sploh še nisi dvignu une vreče s salamami… Matr, bo mesarjev pes zadovoljen…

  2. mici, nekaj je res, nekaj pa ne: salamo mam eno markotovo (marko je ježiški mesar, najdete ga na fotki zraven avšiča) še celo v hladilniku … je pa res, da je ne bom prav radodarno talal naokrog, ko jo bom enkrat načel, hehe …

  3. Hej! Tale člank, je pa totaln podn, sama favšerij. Kukr vem je v komisiji sedelo 6 članov in ne sam gospod Avšič. Tko, da ni sam ocenjeval salame. Dej te se mal zamislt. KAKI KRETENI, SRAMOTA. PO TAKIH ČLANKIH ME JE LAH SRAM, DA SEM SLOVENKA.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s