opomba chefova: avguštinov fotr se je že pozimi v nekem komentarju širokoustil, da bode kruhu in vinu poslal en recept za izjemne sarme … pa je od vsega tega ostal le komad otišo si, sarmu probo nisi … no, prikotalivši se iz sardinije pa me je v elektronskem poštnem nabiralniku čakalo nekaj drugega: bojana avguština simpatična receptura za neko drugo, m0rsko reč (valjda, recpetirati sarmo sredi julija bi bilo pa res brezveze) … ker kruh in vino pospešeno organizirata še zadnje prodrobnosti v zvezi z žrebanjem, je to idealna priložnost da avguštinovo pisarijo delim z vami … izvolite:

A veš kako se začne običajen hrvaški, pardon dalmatinski napotek za pripravo jedi? Za jelo nam se oče maslinova ulja i kapule… No tudi ta jed sa začne tako, le da sam raje uporabljam za tole košto šalotko. Jed ima eno sestavino, ki rabi le fino premišljene dišavne dodatke, katere bogatijo samozadosten ukus glavne pritikline te jedi. Najprej moramo prevretek ali strokovno kuhinarično rečeno – ma ne more stat kulinarično, saj ne nucam nobenga kulija za jed sk´p scomprat. Niti za napotek zapisat. Sedanji za to PC nucamo, k´ne! – fume stort. Torej izdat moram svoj adut, svojo zaupno, konspirativno sodelavko… oh ja, kanočo! Na slovenskem jim pravijo tudi morske bogomoljke.

Na hrvaškem so poznane tudi kot zezalo. Zaradi dveh lis na repnih plavutih, ki sta v obliki očesa, pa ne veš al’ ‘ma rit od spred al’ zad’. Ko jo imaš v roki in si jo od blizu ogledaš, ti je takoj jasno kje je dobila ime bogomoljka. Ma bolj kot one prijemalke ti stopijo v oko plošče v repu in ob straneh trupa. Prav zoprno ostre so.

Prva akcija pri frišnih in pod vodo oplaknenih kanočah je glava z repom proč od trupa v posebno posodo. Tekočino prestrezam v posodo, da mi brez veze ne odteka v nič. Dolijem vodo. Liter za začetek. Pristavim na ploščo. Zavretek precedimo v lonec za kuho testenein prilijemo vodo da bodo fettuccine imele dovolj kopeli in se ne bodo sprijele, par kapljic olja in ščepec soli.

V veliko globoko kozico nalijem olivnega olja, onega pravega, dišečega, vabečega , da bi ga človek kar samga s hrustljavo skorjico kruha jedel. Stresem nanj drobno nasekljani šalotki in žez nekaj trenutkov razpolovljenih češnjevcev. Med tem, ko testenine v loncu dobivajo zahtevano obliko na zob in se šalotka rahlo mehča v družbi češnjevcev, oklepe trupa na obeh straneh prerežem s škarjami. Trupe k šalotki in mešam. Dodam drobno nasekljan česen. Odcedim in shranim nekaj juhe od kuhe testenin za kasnejše potrebe.

K bogato dišečim, pražečim kanočam dolijem belega vinca. Dobrega, ne kot neko zmene – glavno le, da vino je. Ne, nego tako vino dodajamo, ki ga z veseljem ponudimo tudi v čaši, tko za guštirat. Pri jedem dodajočih vinom nega šparat pri kakovosti. Bodo jed pokvarle! Pomešam in dodam testenine. Nežno premešam vsebino posode in prilijem še nakaj prihranjene tekočince in curek olivnega olja. Pa na krožnike. Poslušaj, jaz ti pravim ni ga raroga ne jastoga prek dobre kanoče. Dober tek in ne pojejte prstov!

Sestavine ze štiri jedce:

• 2 kilograma kanoč
• češnjevi paradižniki
• belo vino Malvazija
• olivno olje
• šalotki in strok česna
• frišno zmlet bel poper
• sol
• zavitek fettuccin testenin

Muska zraven za kar kej pivkajočih galebov prcomprat stara YU grupa, ki je v ponedeljek 6.7.2009 na Mariborskem lentu godla

Ona, kot bi rekl uradna kukr himna bi bla lahko »Tea for Two« pesem iz mjuzikla No, No, Nanette iz lete 1925. Men dopade v izvedbi Lestra Younga