ker kruh na tehle straneh igra naslovno vlogo, mu v chefovini seveda izkazujemo dolžno spoštovanje – z njim se ukvarjamo tako po kakovostni, kot po količinski plati … mesenje in peka vsakdanjega kruha je že popolnoma vkorporirana v rutino družinskega življenja: v zložnem tempu ciklamo bele in polnozrnate, majhne in velike, sredičarske in skorjaste, toastarske in sendvičarske hlebce, štruce, kruhke, polžke, kitke in žemlje … če se kdaj slučajno zgodi, da je treba kupiti kruh, je to za chefa travmatično dejanje, ultimativno priznanje osebnega poraza, ki s seboj prinese naraščajoč dvom v lastne sposobnosti itd … užasživi, v glavnem! … no, v zadnjih mesecih je blago travmo povzročalo nekaj drugega: doma spečeni kruhi so bili sicer dobri, hrustljavi, fletni … ampak bili so tudi čisto svetli, beloneji, whiteyi, albinčki, beli kot (če si sposodim besedno zvezo iz špehšpilje) da bi se ravnokar pripravljali na avdicijo za apno … reševanje nezagorelih krušnih enot je potekalo sistematično, z eksperimentalnim menjanjem temperature peke, višine rešetke v pečici, menjavo moke, spreminjanjem razmerij med sestavinami, vlaženjem pečice, posvetovanji z eksperti, pa ni vse skupaj zaleglo nič … kruhi so bili bledi kot borut pahor zadnje tedne pred volitvami (če ste slučajno pozabili: pahor je bil takrat res čisto bled) … no, zdaj pa se mi zdi, da sem belčku le uspel vdihniti malo coppertonske abbronzature … zadnji batch na limonco dizajniranih kruhkov je iz pečice zlelel takle:

barva je, barva!!! … zlatorjava, optimalno kičasta krušna barva! … očitno je bila finta v tem, da me je malo preveč odneslo v minimalizem, saj sem ponavadi mesil čistake, torej: moka, sol, voda, kvas … sladkor sem začel opuščati, saj zanj kao velja, da samo pospešuje delovanje kvasa in da – če se ti res ne mudi – ni nujno potrebna sestavina … no, zadnjič enkrat pa sem par minut z veseljem poslušal in gledal rocky style italian stalion profi peka, ki je s svojim simpatičnim naglasom o cukru v testu povedal, da je pomemben, ker pospešuje delovanje kvasa in ker med peko karamelizira in tako pripomore k lepi zlatorjavi barvi skorje … od zdaj naprej gre v vsako krušno testo žlička in pol sladkorja … sicer pa, da ne bo pameten samo taljan, domnevam, da je k barvi pripomogel tudi štamprle olivca, ki sem ga vmešal samoiniciativno … kakorkoli, glavno, da je lep! … lep pa je, ane?!