na sardiniji povsod grizljajo pane carasau … ker so to take tanko tanke hrustljave ploščice, mu kdo reče tudi carta da musica, notni papir …  ko gledaš  sardinske tete, kako ga pečejo (prvi del, drugi del) , se ti zdi, da to ni nič kaj tacga … no, pa ni čisto tako: naredit pane carasau je kar kaj tacga, in reči še nisem do konca naštudiral (do tega, da bi ga kot sardinske matere pekel iz dvajsetih kil moke naenkrat, pa verjetno nikoli ne bom prišel – razen morda za kakšno brutalno stavo) … no, je pa v procesu poskušanja vseeno prišlo do zanimivega stranskega produkta, ki mu poleg želje po domačem carasaotu botrujeta še recepta za pita kruh in za krušno skodelo … zdi se mi namreč, da se carasaotu najbolj približaš, če slediš receptu za pita bread, do momenta, ko se kruh, kot sem deskriptivno zapisal v recept, napihne kot pijan dolenjec na veselici … takrat ga moraž vzeti iz pečice, prerezati napol, zaviti v prt, obtežiti in potem hladnega še enkrat popeči v vroči pečici … no, ampakto semi samo zdi tako, bomo o tem raje takrat, ko bom to v resnici naredil … vmes se je namreč zdilo tole: če tisto napihnjeno kuglo kar pustiš, da se v pečici speče do konca in jo potem ohladiš na rešetki, obdrži svojo kuglasto obliko … ki jo lahko, z malo podmazovanja spremeniš v posodo … ne sicer za juho, ampak – kar je še bolj spektakularno, za solato … ker slika pove več kot tisoč besed, bom zdaj namesto dvatisočih rečenic raje pripopal dve fotki … prva se imenuje before:

druga pa, jasno, after:

ha, dobra finta, anedaja? … temu bi lahko rekli madžioničarski kruh davida copperfielda, ampak ko z žlico kresneš po hrusljavcu in te izpod razlomljenih koščkov pogleda fletna solatka, si ne moreš reči drugega, kot da je cresh test uspel … morebiti bi diske pred peko veljalo še malo bolj na tanko zvaljati, ampak to so detajlčki … če hočeš kdaj presenetiti zbrano druščino, postopaj takole:

iz spodaj navedenih količin lahko narediš 12 napihnjenih žog … če jih ne potrebuješ toliko, lahko ostale dokončaš kot pita kruhe (napihnjene in rahlo zapečene vzemi iz pečice in čimprej zavij v prtič, da se zmehčajo):

• pol kile moke + za posipanje
• 3 deci mlačne vode
• štamprle olivca
• 15 gramov kvasa
• dva triprsta ščepca soli

v veliko skledo nalij mlačno vodo, vanjo nadrobi kvas, dolij olivca in z roko mešaj, da nastane mlečnokavska  tekočina, v katero postopoma, pest po pest vmešavaj moko in na koncu še sol  … ko zmanjka moke, naj bi v skledi imel mehko, a nelepljivo testo (če se lepi, dodaj še malo moke) … testo zvrni na dobro pomokan pult in ga za tričetrt ure pokrij s skledo …

testo nato pomokaj, iztisni zrak in energično mesi 10 minut, nato ga daj nazaj v skledo in pusti pokrito vzhajati eno uro …

testo spet zvrni na pomokan pult, spet s petmi  iztisni zrak in naredi 12 enako velikih krogel,  ki naj pokrite s prtičem počivajo pet minut …

na dobro pomokanem pultu vsako kroglo z valjarjem razvaljaj v tanek, največ pol centimetra debel disk  … diske odlagaj na velik, obilno pomokan prt in jih pokrij za polurni počitek …

medtem naj se pečico razgreje na največ, kar se da, s pekačem, na katerem boš pekel kruhke vred … po dva diska naenkrat daj na razgret pekač, jih pošpricaj z vodo in urno zapri v peč … ko se diski spremenijo v žoge, jih obrni in pusti, da se pečejo še kakšne tri, štiri minute … nato pa jih ohladi na rešetki …

za serviranje pa tako: srednji del spodnje strani kruhožoge dobro premaži z mokrim čopičem, večkrat če je treba, in počakaj, da se dobolj zmehča, da lahko iz njega z ostrim nožičkom odrežeš krog … skozi krog nato v notranjost natlači razno zeleno perje (lahko dodaš še paradajz, avokado in pinjole, kot ne sliki) … polivka za solato naj ne bo preveč čoftasta, da bo kugla ostala hrustljava, če si ziheraš, pa v kuglo samo natalači perje, polivko pa postrezi posebej … vsak jedec naj karambolira svojo kuglo in jo v celoti poje …

soundtrack naj bo razbijaški, a eleganten … dajmo si, npr. eno švicarsko poskočnico : yello – crash dance