nič ne sme iti v nič! je mantra, ki se v naši hiši uporablja že od otroških cajtov, ko so mi (pa tudi tebi, ane?) starci zbujali slabo vest z vprašanji tipa kaj pa lačni afriki? … kot da bi bili kaj manj lačni, če jaz ne bom do konca pojedel restanga krompirja … ali ipak: kljub umnemu gospodarjenju se kdaj zgodi, da se v hladilniku in v špajzi najdejo čudno majhne količine od svašta raznih stvari iz katerih ne moreš narediti nič pametnega … razen! … razen, če iz ta temnega kota ta zadnje in taspodnje omare izvlečeš vok, ki ga zavoljo čudne postavitve šporherta uporabljaš le dvakrat na leto, ko cvreš falafle ali lignje … in takrat, ko je treba pospraviti ostanke … tokratni seznam nastopajočih je obsegal:
- tretjino bučke
- ofucan korenček
- kos martinove goske
- par pozabljenih pinjol
- žličko še bolj pozabljenih sezamovih semen
- deset centimetrov pora
- deci piščančjega fonda
- pljunek kikomanke
- štiri šampinjone
- ofucano steblo bazilike
- in par gnezdec ta ozkih nudlov, ki so bili nastali iz ostankov plat za lazanjo
po sekljanju, rezanju in cefranju na drobne koščke so vse trdne stvari ena za drugo romale v razpaljen vok, bile pobrizgane s sojovko in fondom, nazadnje pa so se jim primešali še kuhani nudli … v besedah lahko rezultat opišem kot dobro, krepko, gosto tavžent nudl župo z orientalskim tvistom … na sliki pa je izgledalo takole:
ne, nič ni šlo v nič, res ne! … in ti? … imaš kakšno let’s use it all finto, ki bi jo želel deliti z nami? … le daj!
kruh & vino 
Uf, pri nas je daleč (ampak daaaaaaleč) najbolj sprejemljivo pospravljanje hladilika na mehiški način. V fejk čili con carne lahko porinem skoraj kakršnokoli spečeno meso, pa bo izginilo kot kafra. Piksna redečega fižola za zraven, pasiran paradajz, čebula in gora šetraja je pa itak vedno nekje pri roki (ja, to paše pod zalogo za hude cajte).
Sicer so pa moji fantje čist navdušeni nad eno ostankasto packarijo, ki sem jo do sedaj naredila šele dvakrat, pa bi jo zdej pogosteje uvrstili na jedilnik. Na hitro potenstaš čebulo (če jo maraš, sicer komot preskočiš), dodaš koščke mesa, ki ne gre v promet, pest nasekljanih suhih vloženih paradajzov, pest olupljenih pistacij in na vse skupaj dodaš 2 žlici kisle smetane. Segreješ smetano, premešaš, potreseš s peteršiljem, če ga imaš, in je super zadeva za h kuhanim krompirjevim svaljkom (oz njokom – po možnosti home made, ki te čakajo v zmrzovalniku od prejšnjega packanja s krompirjevim testom).
Ja, pri nas vsake toliko kupimo listnato testo in hopla! ga nabašemo z vsem živim, premažemo z rumenjakom (beljak je postal del nadeva) in to je to. V bistvu je kuhanje z ostanki v moji kuhinji velikokrat daleč boljše od načrtovanih zadev 🙂
Če nimam listnatega testa, zadnje čase naredim testo za hačapuri (po Kandelinem receptu), potem pa ga namesto v ponvi pečem v pečici, ravno tako nadevanega z ostanki. Pri nadevu zna biti koristno, če se po hladilniku valjajo koščki trdega sira, kakšno bolj trdovratno zelenjavo pa prej skuham.
Pri nas se hladilnik čisti čez teden, kadar pridem pozno domov. Čisti se nenačrtno. Ker nimam časa, da bi šla še v štacuno, pogledam v hladilnik, kaj je v njem in pripravim tisto, kar mi ob pogledu na vsebino najprej pade na pamet. Ponavadi je to kakšna pašta ali rižota.
Ja, ja, riž res paše k vsemu oz. vse paše k rižu.
Pri nas je najpogosteje ta spremljevalec ostankov, ali pa z njimi nadevamo raznorazne frtalje (omlete), pitulice (nekakšna gnezdeca z listnatim testom, na Med.over.net kuharskem forumu so zelo popularne), tudi vokovske zadeve…
Uno omakco od M v prvem komentarju pa moram čimprej “provat”!
Jaz zelenjave porabim prav tako v voku al pa v omleti.
Za porabit kruh, me je stara mama pred leti naučila napol spečt napol ocvret en tak kruhast kipnik (v mleko namočen kruh, zmešano z jajcem in zelenjavo).
Moj fotr je imel pred davnimi leti nekaj časa manijo čiščenja hladilnika s tem, da je vse skupaj fliknil v multipratik (ostanke mesa iz juhe, zelenjav, kakšen kos sira/parmezana, kakšno začimbo) in zmiksat v en tak namaz, ki smo ga na kruhu brez težav pomlatili, čeprav je bil čudne barve 😀
Pingback: Ohrovt Trije siri « moosings
bravo, precej uporabnih fint … na gruzinsko košto sem bil že večkrat opozorjen, bo res treba sčekirat … sicer pa zaenkrat vodi namaz od kittyjinega fotra 🙂
sem včerajnekaj štrikala po blogu in očitno ne dobro zavozlala, zato danes lepim link: http://celje.blog.siol.net/2009/11/25/je-treba-nardit-konec/
🙂
Res je, nič ne sme v nič. Pri nas ugotoavljamo, da vedno bolj jemo – khm, pomije 🙂 http://emetadindon.wordpress.com/2009/11/25/o-ja-lets-use-it-all-x-2/
moj pretvčerajšnji: sva mela do konca dost rokforja in livaroja… tistih dveh mejčkenih koščkou nisva mogla več pojest… ampak… to sta bla dva čist prima koščka sira ane… in sm ju stopiu u vreli vodi napočas in dodau popr, mal suhga pehtrana, mal timijana, sveš peteršil in sou (osupljivo je kok mal so zoreni siri slani za razliko ot mladih sirou)
no pol sm pa narezou preostale koščke odojka ot bosansko orijentiranega nedelskega kosila u prerezano selfmejd lepinjo in dodau preostalo pečeno papriko…
sva to na hitr požrla in oddiujala na koncert unga k mu je ime chris rea… o temu si pa sme mislt usak kar si pač hoče… midva sva uživala…
To pa so kar zanimivi ostanki 🙂 Včasih imam problem, da tudi sam najdem v hladilniku precej “ostankov” pa jih težko pomešam med seboj, predvsem zaradi strahu kako sploh paše to skupaj.