tale naslov ti zihr ne pomeni nič … ampak ti bom zdaj razložil kako sem prišel do njega: že kar nekaj cajta nazaj sem sobotno dopoldne preživel ob mesenju in vlečenju testa, mešanju skute, smetane, sladkorja in jajc, zvijanju zvitka, zavijanju taistega zvitka v mokro, odrobtinjeno krpo, povezovanju v krpo zavitega zvitka z vrvico, kuhanju z vrvico povezanega zvitka v kropu … skratka, eksperti že veste, da sem kuhal štruklje … zapis o tem početju sem kanil nasloviti s pompozno besedo “olimpionik”, ki bi bila za izjemno hudo dobre štruklje ravno pravšnja, se ti ne zdi?:
ime še posebej drži, če sem čisto iskren s tabo in ti zaupam, da tale masleno-drobtinasto-cimetov preliv ni namenjen foto-fintaškemu prekrivanju slabo zajointanega štruklja … ne, zvitek je bil onega dne res popoln:
no, kje sem že ostal? aja, pri naslovu tega zapisa v končni fazi ni olimpionik ampak reon … olimpinik bi namreč bil, če bi se gospod leon pisal štrukelj, kot sem imel pomotoma zabeleženo v sivi, stari, pozabljivi glavi, in ne štukelj, kot se je pisal v resnici … potem mi je preostalo samo še to, da štuklja na nek način opremim z r-jem in najbolj elegantna rešitev se mi je zdela priobčena menjava prvega l-ja z r-jem … tako, zdaj veste, odkod je reon … tukaj je pa še lecept:
testo za štruklje namontiram kar tako, kot testo za štrudl … razlika med štrudlom in štruklom je že v imenih zelo majhna (menjam d za k), pri pripavi je pa tako, da enega pečeš, drugega pa kuhaš …
recept za testo lahko zatorej poiščeš tukaj
+ za filo:
- pol kile pasirane skute
- četrt kile suhe, grudaste skute
- tri jajca
- pet ali več žlic sladkorja
+ za zabelo:
- dva centimetra masla
- drobtine
- cimet v prahu
zmešaj skuti in sladkor, ter poskusi, če je dovolj sladko – če ni, kar še dodaj malo sladkorja, boljš preveč kot premalo 🙂 … nato vmešaj še jajca in z maso do treh četrtin namaži razvlečeno testo … s pomočjo prta zrolaj v anakondico, ki jo na obeh straneh stisni in spodvihaj … zmoči veliko krpo in jo potresi z drobtinami, na katere položi kačo/štrukelj … krpo zavij okoli kače, na eni strani zveži z vrvico, z njo parkrat ovij kačo in zaveži še na drugem koncu … prestavi v veliko kastrolo z vrelo vodo, kjer naj se štrukelj kuha dobrih deset minut … nato ga vzemi ven, odvij in nareži na rezine … prelij jih z na maslu prepraženimi drobtinami in potresi s cimetom ter – če je treba – sladkorjem …
soundtrack – nisem se mogel upreti, res ne: ansambel bratov štrukelj – vse se uredi
kruh & vino 
Eno pitanje za bolj pogosto pitanje z reonom v moji mali izbirčni bandi: A ste v vaši domači bandi že kdaj reone zmrzovali? Surove kvočave nudlne smo mi že, se obnesejo, samo to zadevšno bi pa iz očitnih razlogov raje kuhano zamrzovala v malih porcijah. Kaj pravite, reonski mojster, na mojo idejo?
Ni pravega prazničnega kosila brez štrukljev. 🙂 Mi jih kuhamo v alu foliji, to je edina razlika – ne vem zakaj, baje je tak lažje…? Itak pri mamah ni fajn preveč spraševat.. 🙂
emeta, jaz jih še nisem zamrzoval, počnejo pa to moja mati s slanimi sirovimi štruklji za očeta – ampak ne zamrzuje kuhanih, nego surove … verjetno bi tudi sam najprej poskusil tako, pa potem dal kuhat kar zamrznjene – ker jih moraš itak odtalit in segret, pa naj se še skuhajo zraven 🙂 … silvo – alu folija je mogoče kul , ker potem odpade zavezovanje pa take fore … ampak pri tehle mojih je tako, da je treba kačo kar fino zvit, da paše v našo kastrolo in sem 100%, da bi se aluminijka pri tem strgala … + da je mani fajn malo po rustikalno s špago operirat, hehe …
Mama Zinka zvije slane mlečne koroške štruklje apcap, preden moja malenkost reče keks in reče: “Ja ka je pa to takega?” Pojma nimam, ker se jih še nisem nikoli lotila … Jih pa Mama Zinka nič ne zavija. Klobaso z roko asaka razdeli na manjše kose, jih skuha in potem lepo razreže.
hja, tle koroške matere in bice so polne fint … in vse se jim zdi samoumevno in ko jih kaj vprašaš, skomignejo z rameni in nekaj zamomljajo, tako da si s tisto informacijo res ne moreš nič pomagat 🙂 …