košarkarski dovtip pravi, da, da bi gregor fučka skoraj zagotovo igral v ligi nba, če le ne bi imel priimka, ki v angleški transkripciji nekako ne sodi na dres v ligi, katere komisar igralcem celo predpisuje dress code za uradne dogodke … isti problem ima ploščat, po vrhu posut italijanski kruh, ki italijanom pomeni nekaj čisto drugega, kot pa slovencem … če bi svoji materi na mizo postavil katero od tehle dveh razbrazdanih površin,

verjetno na vprašanje kaj je pa to? ne bi čisto brez skrbi odvrnil da fokača … o in u sta si v izgovorjavi pač  preblizu, da bi tvegal prestrelitveni materin pogled … še posebej, če bi se potem začel vadit, da se je takemu kruhu v rimskih časih reklo panis focacius … a in e v prvi besedi sta si namreč v izgovorjavi lahko spet nevarno blizu, tako da … bi ji raje rekel, da je to en tak taljanski krh in da se ga nardi tkole:

za testo:

• 40 dag ostre moke
• 10 dag pšeničnega zdroba
• tri deci vode
• štamprle olivca
• 10 g kvasa
• ščep in pol soli (10 g to be precise)

za povrh:

• sesekljano listje ene veje rožmarina + groba sol + olivc
• par namočenih & nazezanih suhih paradajzov + žlica suhega origana + groba sol + olivc
• še marskej druzga (olive, kapre, slani fileji, koščki pršuta/pancete, zelišča …)

testo je klasični kruhar: v moko in zdrob zamešaj sol in olj, prilij vodo v kateri si raztopil kvas, zamešaj testo, ki ga mesi vsaj deset minut, premaži z olivcem, spravi v skledo, pokrij in vzhajaj do dvojnega volumna – ena urca, kej tacga … testo nato deni na pomokan pult, iztisni zrak, ge še malo pomesi in razdeli na dvoje … vsako polovico na pekaču raztegni v za tanek prst debel disk, pokrij s prtičem in počakaj četrt ure … nato vsak disk potresi z izbranim posipom … posip nato s prsti korajžno globoko vtisni v testo, vse skupaj pobrizgaj z olivcem in postavi v 250-stopinjsko pečično razhajcanko, dokler ne zadobi željenega odtenka rjave … postrezi h kakšni solati, ali pa prereži in si naredi fokaški (ups!) sendvič …

soundtrack: sagat – funk that