eno petletko nazaj, ko smo prvič polnili baterije v provansi, nas je dedo odpeljal tudi na prav posebno polnjenje želodcev … angleška verzija nevigacijske komandantke irglove na s je sicer dobro in dolgo ovinkarila sem ter tja, a nazadnje smo le še pravočasno, za kosilo, zapeljali na drevoredni privoz tam v lorguesu … ko smo stopili na gostilniški (restavracijski?) vrt, nas je gromoglasno začel pozdravljati ogromen, korpulenten, popolnoma v popolnoma črne cunje oblečen dedec … ker sem iz foha, sem takoj pomislil, da smo na setu reklame za perwoll black magic … ampak na srečo ni bilo tako: od gore odlomljeni velikan je bil clement bruno, lokacija pa je bila tudi prava, prijetno osenčen stajliš vrt njegove restavracije chez bruno … pri brunotu se je tartufe, veliko tartufov … črno odeti masivec samo v restavraciji vsako leto porabi več kot 1000 kil tartufov … kar ni čudno, saj so tartufi v vsaki jedi, za dobro mero pa ti jih nato še radodarno naribajo ali nastrgajo na vsako jed … bruno vsako sezono pripravi nov jedilnik, njegova cena pa je odvisna od tega, s katero vrsto tartufov ti ga pripravijo … se pravi da lahko isto špuro šestih jedi ješ za 65 ali pa 145 evrov (moje mnenje: izbero cenejšo varianto) … no, in od vseh tistih šarkutrijev, kremnih juhic, golobov in fwagrajev, ki smo jih takrat zdajali v usta, mi je v spominu najbolj ostala najpreprostejša možna jed … na krožniku je bil na kvader obtesan kuhan krompir, prelit s smetanasto tartufno omako in potresen z frišno ribano gomoljiko … nepozabno fletno, res! …
no, pa se je ondan v hladilniku spet pojavil par črnih tartufov in katerega je bilo treba nekaj narest … seveda se ni pojavil kar tako, sam od sebe, ampak naj ti razložim: chefica ima letos nadvse ljubek obdaritevni koncept za rojstne dneve svojih najbližjih sodelavcev: vsak dobi en tartuf in malo teglico tartufate (ja, ja, ti se kar tolči po glavi, zakaj se nisi bolj učil in svoje kariere usmeril v laboratorij za biokibernetiko) … in ker sem uradni nakupovalec (via vinko@tartufi.si) gomoljik jaz, poskrbim, da kakšen dišečnik konča tudi v domačih piskrih … tako je nato iz tistih dveh v hladilniku počivajočih črnih kuglic nastala domača verzija tartufastega krompirjevega kvadra:

simplič je … dva s krompirjem v življenju boš dodatno osrečil takole:

• dva velika krompirja
• dva manjša črna tartufa
• dva deci sladke smetane
• sol & poper

krompirja operi in ju obtesaj tako, da boš dobil dva čimvečja kvadra … skuhaj ju v sopari ali pa v narahlo brbotajočem slanem kropu … medtem v mali kozici počasi segrevaj smetano, v katero si fino naribal en tartuf … naj na izi vre, da se malo zgosti … na koncu po okusu dodaj še malo soli in popra … omako prelij čez krompirjev kvader in na vse skupaj naribaj še oni drugi tartuf … evo, pa ti ni treba v lorgues, hehe …

soundtrack: bloc party – banquet (the streets remix)