ko človek osedla svoje bencinske konje in rajta, kam bi jih bil usmeril za tokratno rajžo, se velikokrat primeri, da jih raje kakor na vzhod, sever ali jug, spodbode v zahodno smer … pa ne zato, ker bi okrog padeval od padanskih severnoligašev ali ker bi se na vse mile viže želel spuščati v dirkanje z naloženimi tovornjaki na špuri benetke-milano (ali, ne daj bože na krivinah bob steze bolonja-firence), ampak predvsem zato, ker ve da bo, ko bo zakrulil, želodec lahko potolažil z decentnim hitrim prigrizkom … pogrilani panini v autogrillih, postavljenih ob taljanskih pumpah, so – to boš kar priznal, ane? – “as good as it gets” avtocestne snackarije … če si ob grizljanju hrustljavega rezultata dolgotrajnega procesa izbiranja sendviča nanudiš še sveže zmašinane pomaranče in prendaš en močno pražen taljanski (obvezno kratek, z brez mleka in s pol vrečkice cukra) kafe, si dober za nadaljnih nekaj sto kilometrov …

no, pri tistem procesu odločanja kterga bi, se vaš vdani pišoči največkrat ustavi pri snedviču, ki se mu reče rustichella … to je oni tanek, polkožen kruhle, napolnjen bodisi s pršutom z druščino bodisi s frišno česnasto-sirasto špinačo … point skratka ni v polnilu, ampak v ploščatem polkrožnem kruhletu, ki izgleda nekako takole:

prav imaš, tale ni pofotkan v avtogrillu, ampak na domačem pultu … jep, dragi bralec, chef se je domogel recepture, kako si avtogrilasti prigrizek pripraviti kar doma! … zasluge ima, kot je skoraj že navada pri odkrivanju italijanskih kuharskih misterij, revija la cucina italiana, ki je v julijski številki nahecala gospo lorenzo cangini, naj naredi to, kar dela že celo življenje – zamesi in speče piadine … in lorenzi sem sledil še jaz, takole gre:

• pol kile moke
• 220 gramov mleka
• deset dek masti
• dva zavitka suhega kvasa
• žlička soli

si zastrigel z očmi ob omembi masti? … jaz tudi, ampak na srečo sem imel v hladilniku še eno teglo renderirane kurje masti, tako da je šlo prfektli (lorenza diče, da lahko mesiš tudi s pol kile moke, četrt litra vode in 50 ml olja – nisem še probal) … moko v skledo, pa v njej naredi jamico, pa vanjo nastrgaj mast, pa potresi s kvasom in soljo, nato pa dolivaj mlačno mleko in zamesi mehko, ampak nelepljivo testo … narolaj ga v kuglo, pokrij skledo z vlažnim prtičkom in pusti vzhajati eno uro …

po uri testo premesi, naredi valj in ga nareži na šest enako težkih kosov … vsak kos razvaljaj v disk, ki naj bo debel 3 ali 4 milimetre – valjaj na pultu brez moke, da se ti ta kasneje ne bo kurila na ponvi! …

ponev razhajcaj na srednjem ognju in ko je že kar fino vroča, nanjo položi prvi disk, ga prešpikaj z vilico in peci štiri do pet minut, pri čemer disk parkat obrni …

ko končaš, speci naslednjega, prvega pa pripravi za uporabo: prereži ga na polovičke ali četrtinke, ki jih ohlajaj v pokončnem položaju – tako, da ne ležijo plosko na podlagi … ko so rahlo ohlajeni, jih previdno razpri in nabaši z željeno filo – tu zgoraj so popečeni melancani z majonezo in sirom …

čisto ohlajeni piadini ratajo krhki, zato jih ne moreš več razpreti … nič ne de, sendviče naredi tako, da pršut in/ali ostalo robo stisneš med dve nerazprti polovički ali četrtinki … ali pa jih uporabi kot temeljac, na katerega mažeš kremast avokado (ali kakšen drug namaz):

na, pa si prišparal za bencin in cestnino do prvega avtogrilla … pa še rustikelca je boljša in zdravejša, ker je artigianale … dodaten praktičen namig, če češ met tele sendvičke za fruštik: kose testa individualno zamrzni … zvečer jih vzemi ven, zjutraj pa jih samo še razvaljaj in speci … fresco!

soundtrack ni tipično taljanski, je pa zato tipično (in klasično!!!) avtocestni: kraftwerk – autobahn