tu:
pa prav nič težko je ni bilo narest, čeprav sem se jih lotil z velikim rešpektom, ker mi je kelnar v oštariji pod kostanji leta 1993 rekel, da “to je pa zlo teško doma narest, gospot …
- 8 čvrstih kislih jabolk
- pol kile cukra
- strok vanilije
- palčka cimeta
- tri nageljnove žbice
- lupina ene limone
- dva deci sladke smetane
- mešani oreščki (orehi, lešniki, mandlji)
- žlica medu
cukr in vodo zmešaj, dodaj vanilijo, cimet, klinčke in na tanko narezano limonino lupino (brez grenkljatega belega dela) in počasi zavri, tako, da se cukr stopi, nato pa pusti počasi brbotati četrt ure …
sirup precedi še enkrat zavri in nato vanj vloži cela olupljena in razkoščičena jabolka … pokrij in nežno kuhaj dobre četrt ure, nato pa jih odstavi z ognja in jih pusti, naj se ohladijo kar v sirupu …
sesekljaj odokativno količino mešanega (ali pa monokulturnega, če ti tako bolj sede) orešja, in ga zmešaj v mehko maso z medom in malo sladke smetane …
jabolka poberi iz sirupa in jih napolni z medorešno maso … ostalo smetano stepi in jo nabrizgaj za povrh … jabolko (zdaj mu že lahko rečeš tufahija) postavi v lužico sirupa na krožnik in posuj s cimetom v prahu … če ga boš postregel kakšnemu jobsistu, ga lahko na eni strani malo pajsneš stran …
pojej in pojdi poiskat uneka kelnarja izpod kostanjev in mu povej, da pojma nima o tufahijah!
soundtrack je pa laški, lepa cherubinijeva z nervozno poskočnim klavirčkom, funky trubicami in wahwah kitarco okrencljana jablana: jovanotti – albero di mele
kruh & vino 
☺ naš domači dodatek 1 – fahija tukaj je še mač boljša, če jo postaviš v skodelico, v kateri je do polovice jabčka tisto nesramno dobra tekočin od kuhanja
☺ naš domači dodatek 2 – ker je M čist taprava odvisnica od čokolade, je vsako rundo, ko ji je njen themostexpesive tole scopral, vihala nos, če res ni variante, da bi bila zraven čokolada … ☺ no, zdej je. Na že nadevana jabolka na zgornjo polovico okrog luknje (pod smetano na sliki) napackamo stopljeno čokolado, ki se potem seveda lepo strdi in …
hm, zdej se mi pa sline cedijo …
Tisti kelnar je res trotl. Fahije so kul in nič kaj težavne in res boljše z dodatkom 1 od M. Se pa pri njih vedno spomnim sodelavca, ki je trdil, da je prava tufahija iz hrušk :-))) Sicer pa Bosanci pravijo, da je najboljši ne tako zelo zrel zlati delišest.
Pa zelo fina pride, če jo napolniš s kuhano pšenico, ki si jo začinil z medom in cimetom. Ampak to je že kombinacija dveh bosanskih sladic in Bosanci bi se križali, če bi jim to predlagal 🙂
oja, saj res – nisem eksplicitno napisal, kaj se naredi z ostankom sirupa: nikako da ga se baca, to je menda ja jasno, ane? … kar predlagata M in vale je okej (čeprav to meni malo preveč na kompot vleče – japka, ki so kopa v sirupu pa to :-)), jaz sem pa naredil tako, da sem v eno polovico not stisnil ene par limon in zredčil z vodo in je bil super ljimunad, z drugo polovico in malo vode pa sem zmlel parče v sopari kuhanih hrušk in je bil super sok od kruške …
ola tolele me pa cuka za tipkovnico in bom obelodanu verzijo tri, ki ma res ne more bit TUfahija ker vsebuje za ta del sveta prepovedano substanco. v tistih časih bakarsko vodico(dons kako drugo peninco) in pa jabolka zamenjaš s hruškami. je peninco uporabiš namest vode in jo fletno zreduciraš na pol in postopek nadaljuješ v stilu gornjrga opisa i eve ti fahija.
LePomešaj
Čisto na začetku Žmauca so jih tam nudili pod imenom “to fu*k ya”.