prejšnji petek sva s chefico zgolj v uri in četrt prišla od jožeta pučnika do matere tereze … in to ne v kakšni družbeno politični diskusiji, ampak v trinajsti vrsti potniške kabine na letu jp 704 … zdaj – glede na ciljno destinacijo sva pričakovala z granitnimi kockami tlakovano pristajalno stezo, razmajano, komaj stoječe letališko poslopje s polomljenimi lesenimi klopcami in zajebanimi mrkimi cariniki in policaji … seveda je bilo vse čisto drugače, tiransko letališče matere tereze je namreč tri leta stara fensi reč, ob kateri lahko pučnik samo gleda v tla in v zadregi riše z nogo po pesku … ni kaj, iliri so s približno 1.312.567 (milijon gor ali dol) na frišno in na hitro sezidanimi hoteli na petnajstih kilometrih plaže južno od drača relativno dobro pripravljeni na naval, ki se jim obeta, odkar so po izbiri osamljenega planeta destinacija numero uno za leto 2011 … kruh in vino pa sta v tistih 48 urah, ki sta jih preživela na albanski grudi med ogledovanjem unescasto zaščitenega berata, buzzing tirane, turističko/mumilarskega drača in grško-rimske podrtije apollonia malo oprezala tudi za prehransko pivskimi artikli in zainteresiranemu bralstvu podajata sledeči report:

1. ulična hrana: sem bil zihr, da burekdžinice in slastičarnice čepijo za vsakim voglom po tri, ampak ne … pravzaprav jih je kar težko najti, mogoče zato, ker so tako hitre:

no, dobro, če je človek vztrajen in lačen, potem že kaj najde … po možnosti vse naenkrat … tele sploščene in na odprtem žaru pečene kure

so se mi recimo prikazala ravno, ko sem si obrisal usta od v trikotnik zloženega nežnega sirovega bureka (ali byreka, kakor to zapišejo aboridžini) in je bilo že treba jemati pot pod noge … kar je še kar škoda, glede na to, da so verjetno vse albanske kure (in goske in purani in race in govedo) free-range, saj jih neprestano vidiš na paši, kamorkoli že greš … aja, da ne pozabim … če v sebi začutiš klic ikarusa, se lahko pred skokom s kakšne pečine okrepčaš s sjemenkami, ki jih držijo za vsako trafiko:

2. tržnice: to, da sredi tirane na placu prodajajo žive kure in goske pove vse o svežini ponudbe …

3. hotelska hrana: očitno modeli skušajo ugotoviti, kaj je všeč evro turistom … in očitno so prišli do soglasnega sklepa, da so nam všeč tanko odrezani svinjski zrezki … v treh organiziranih obrokih so si namreč sv. šniclni zagotovili 100% tržni telež, menjali so le obleko (=omako): prvi se je kopal v paprikasti, razredčenemu ajvarju podobni zadev in je bil fajn; drugi je ždel pod vsaj milimeter debelim mokastim oklepom in rezino limone in ni bil fajn; tretji pa je bil v druščini paradižnikove salse s kaprami in slanimi sardoni in je bil srednje fajn, pač zato, ker je bil tretji svinjski šnick v 40. urah … sicer pa hotele vadi ven mladi sir in top shit zelenjava, sveže hrustljave in sočne kumare & dišeči in okusni paradajzi, ter na odprtem grilu pečene bučke, paprike, melancani in čebula … je pa povseod, tudi v čisto navadnih radnjah zelo prezentna italo-ameriška orientacija:

4. pijače: tukaj težko kresneš mimo, kajne … v draču, kjer ga kreirajo, se o,7 flaše albanskega konjaka skenderbeg prodaja po 450 lekov, kar v naši valuti ekvalizira številki 3 … za prav tako tri evre sta kruhinvino kupila tudi flašo konjaka bato iz iste destilarne, ki pa je namenjen zgolj prodaji na albanskem tržišču … na prvi uč je svetlejši od skenderbega, o arganoleptičnih razlikah pa bomo poročali po izvedenih poglobljenih analitičnih testih … vino je, ampak se ni bilo časa spuščati vanj, po pričakovanjih je bilo one eno belo, ki sem ga pil zelo zrelo, oksidativno, južnosredozemsko, pač … rdeče pa čisto simpatično, mehko, a s premalo kisline, da bi ga človek prav z zadovoljstvom pil … na pivski sceni so trije glavni plejerji:

od nobenega ne gre za past dol, a se je tale levi, recimo mu korča, izkazal za še najbolj fletnega, z lepo zbalansirano grenčico, počasi razgrajajočo se čvrsto peno in chefu všečnimi drobnimi mehurčki … ona tirana me je preveč spominjala na unoinov pils v 0,66 flaši, da bi mi lahko bila res všeč, stela je pa dosadna, tako kot njena mednarodna sopoimenjakinja artois …

tako da, stari, ako se pojavi šansa, da bi šel v albanijo, jo grebni! … modelom v zadnjih dvajsetih letih, odkar se je sesul bizarno retardiran sistem pritegnjenega enverja, res dogaja na polno … in trenutno so po zaslugi fajonove tanje, ki jim je skenskala vizume za eu tudi hudi feni slovencev …